Euro dog show 2010

Nedeljsko jutro. Plan dneva je obisk evropske predstavitve pasem, ki sicer traja že od četrtka, vendar prej ni bilo časa. Razstavljali so se družinski psi, od malih komaj opaznih pikic do velikih mrcin. Kako celotna procesija zgleda bi si morali ogledati v živo. Tisti mali kitajski goli psi so se tresli od vsega "navdušenja". Polno mučnih pripomočkov in ogromni tabori za posameznega psa. Kot lastnica dveh, vem da je že sam glavnik srednjeveška mučilna naprava ter obisk frizerja sam sodni dan. Tako kot tale na spodnji sliki, moja nikoli ni pri miru. Ponavadi je to ena huda ura jamranja.

Male zverce so se več ali manj nosile po rokah, do njih nisi mogel ker so imele v glavi navijalke in okoli en kup ljudi. Prava supermodel scena. Tisti večji so že prerasli pink obdobje, v njihovi hali so bile stvari bolj umirjene. Pesoti se niso pustili pretirano motiti, če si jim požvižgal so prišli, drugače voljno...

Celotna prireditev je podrejena psom. Ogromni natupirani pudlji, psi v vozičkih, psi po rokah, psi sem in psi tja. Če nimate časa za sprehod lahko kupite tekalno stezo za v hišo. V bistvu so ti psi po cele dneve v boksih po razstavah, ne vem niso mi zgledali nekam zadovoljni. Potem pa se vprašaš kdo je bolj nesrečen, neko ščene z verigo na kmetiji ali ves ta blišč po arenah. Posebna kategorija so tudi ljudje, ki pse razstavljajo. Osebno bi rekla da gre za neko pretirano obsedenost. Posebne obleke, posebni značaji. Če se pes ne odreže dobro je le "preveč kostamo ščene" in takrat gre psu po glavi le "kdaj sploh bo vredu!". Smešni ljudje, ki jih skušam razumeti, ampak po videnem...nekateri gredo na počitnice, drugi s kombiji na razstave.

Najbolj zadovoljni so bili tisti, ki so bili psi obiskovalci in jih normalni lastniki tretirajo kot pse. Srečen in zdrav pes je v svojem bistvu še vedno žival. Potrebuje ljubezen, sprehod, obrok in vodo, svojo blazino in najljubšo žogo, ne pa laka za lase in 5 vrst šamponov za hitro sušenje, aja in ne navijalk.

Naši avtohtoni kraški ovčar je super prikupen. Zelo sta se mi prikupila japonska akita in bostonski terier. Pa tiste olgice ala francoski buldog. Čeprav med najprikupnejšimi gobčki še vedno prevladuje kokeršpanjel in prinašalec. Oh te male žverince...toliko ti dajo brez da se zavedamo. Slinast poljubček, dobro voljo vsak dan, mahanje z repom, stik z naravo. Brez tega enostavno ne gre. Kompanjoni za življenje.