Dva ali eden, vseeno

Doma imam španjelko, ki bo januarja stara 9,5 let. Ima nekaj problemov z nogami, zato dolgih sprehodov ni več, če pa so pa ji taca večkrat zaspi in potem kleca. Začela sem terapijo z glukozaminom, da ji malce izboljšam situacijo. Pri 7 mesecih jo je napadel rottweiler, v prvi taci ima poškodovan sklep in predkratkim je imela odstranitev seskov zaradi tumorjev. Dolga zgodovina, vendar je vse hkarbro preborbala. Od prvega dneva ni nikoli jokala ter je izredno navezana na družino. Osebno zame krasen pes. V 9 letih je točno to kar sm si želela in točno vem kaj trenutno dela. Ima svojo rutino in svoj mir. Ni zahteven pes. Do lanskega decembra smo imeli tudi ovčarja, ki je zaradi starosti poginil. Sedaj želim pod svoje okrilje še enega živahneža, vendar se porajajo dvomi, ja ali ne. Kako bo če me ne bo doma? Kaj če ga ne bom mogla ukrotiti? Kaj če bo Lana užaljena? Sicer sem zagledana v špringerje, vendar trenutni mešanček, ki ga grem v soboto pogledat je krasn pes. Ampak porajajo so dvomi, zares me je potrlo negativno nastrojena energija, da še enega psa pa ne. Čeporav bi se za njegovo vzgojo potrdila z vsemi močmi. Torej kaj sedaj...mogoče ga v soboto prvič in zadnjič pobožam ter upam da dobi krasnega lastnika in počakam na ugodnejši čas. Kdaj je ugoden čas, kdaj bom več časa doma in ali vrjamete da je z dvemi več dela kot enim? Ne, če se ujameta ni več dela. Morda, ker je Lana starejša bo rabila več mira, medtem ko bo mladiček rabil več pozornosti, ampak na koncu bosta oba pri meni v naročju. Težko mi je, ker bi imela takoj spet dva in ker bi jih mela cel trop, ampak ne gre. Psi so nekaj posebnega, psi so enostavno zakon. In nihče me ne bo prepičal, da te prikrajšajo. Edino v času dopustov so potreni kompromisi, ampak dva je enako en, le z več smeha. Ah:(