Izlet se je začel s sončnim dopoldnevom v Ljubljani. Turistično polna Ljubljana. Nato sva zviznila iz mesta proti Vipavi. Postanek pri dobrih ljudjeh z namenom ogleda neke male bele kepice. Kepica je žal ostala doma, mogoče mi je malce žal, ampak odločitev je bila takšna kakršna je. Iz Vipave sva odjadrala proti Ajdovščini in nato proti izviru Hublja. Tam pot štarta v hrib proti Otliščkem oknu. Pot je kamnita, skrita za drevesi, primerna za ne preveč vroče dni. Hodiš cca urco. Najlepši del je, ko se prvič odpre pogled na ajdovsko dolino. Krasn. Takrat si želiš še višje. Na koncu se malce bolj dvigne preko skal in kaj hitro si na vrhu. Nato še par korakov desno do okna. Okno je res zanimiv pojav. Prvi vtis je res mogočen, je okno res naredil hudič? Hehe, zaradi burje sva se bolj malo časa zadrževala pri oku, da naju ne bo odpihnilo. Vešča bivakiranja sva našla zavetje ter pomalicala frutabele. Veter je razlog, zakaj na vrhu rastejo drevesa postrani. Navzdol se pot malce vleče, vendar najbrž zaradi dejstva, da se meni vse poti navzdol neizmerno vlečejo. Iz Otliškega okna bi lahko nadaljevala še na Sinji vrh, ampak nama je že zmanjkovalo časa, drugič. Ko sva si malce odahnila sva večerjo pojedla v gostlni pri Hublju. Domača dobra hrana, okusno.
Ta konec Slovenije me je navdušil, mir in veter, živ dolgčas, vednar ko to rabiš, ga ne zamenjaš za nič na svetu. Kakšen mestni šunder, malo primorske klime in njihovega naglasa reši vsako slabo voljo. Priporočam:) Bejžte u un konc.
Izlet se je začel s sončnim dopoldnevom v Ljubljani. Turistično polna Ljubljana. Nato sva zviznila iz mesta proti Vipavi. Postanek pri dobrih ljudjeh z namenom ogleda neke male bele kepice. Kepica je žal ostala doma, mogoče mi je malce žal, ampak odločitev je bila takšna kakršna je. Iz Vipave sva odjadrala proti Ajdovščini in nato proti izviru Hublja. Tam pot štarta v hrib proti Otliščkem oknu. Pot je kamnita, skrita za drevesi, primerna za ne preveč vroče dni. Hodiš cca urco. Najlepši del je, ko se prvič odpre pogled na ajdovsko dolino. Krasn. Takrat si želiš še višje. Na koncu se malce bolj dvigne preko skal in kaj hitro si na vrhu. Nato še par korakov desno do okna. Okno je res zanimiv pojav. Prvi vtis je res mogočen, je okno res naredil hudič? Hehe, zaradi burje sva se bolj malo časa zadrževala pri oku, da naju ne bo odpihnilo. Vešča bivakiranja sva našla zavetje ter pomalicala frutabele. Veter je razlog, zakaj na vrhu rastejo drevesa postrani. Navzdol se pot malce vleče, vendar najbrž zaradi dejstva, da se meni vse poti navzdol neizmerno vlečejo. Iz Otliškega okna bi lahko nadaljevala še na Sinji vrh, ampak nama je že zmanjkovalo časa, drugič. Ko sva si malce odahnila sva večerjo pojedla v gostlni pri Hublju. Domača dobra hrana, okusno.
Ta konec Slovenije me je navdušil, mir in veter, živ dolgčas, vednar ko to rabiš, ga ne zamenjaš za nič na svetu. Kakšen mestni šunder, malo primorske klime in njihovega naglasa reši vsako slabo voljo. Priporočam:) Bejžte u un konc.
Comments
Post a Comment