Creative Wanderlust

Nekaj mesecev nazaj smo se ob pirčku ali dveh spomnili ideje, da bi šli s ponyi na morje. Pony je kolo naše in vaše mladosti, ki se po sredini zloži na pol, ima majhne 18colske gume in kontra zavore na pedalih. Dokaj nevarno pri večjih hitrostih, vendar udobno za mestno vožnjo. S ponyi na morje. Zadeva je požela veliko ne-jev, veliko izjav v smislu "ah kje pa, ne bo vam uspelo", po drugi strani pa smo bili deležni precejšne hvale, če nam rata seveda. Odločeni, da svetu pokažemo, da je vse v glavi, smo začeli iskati ponye. Potrebni so bili majhne prenove in kanček ljubezni. Akcija je vmes malo poniknila, štart se je zdel takooo daleč. Pa vendar v petek 25.junija, smo štartali s ponyi proti morju. Cilj Ankaran. 6 komadov iz Domžal, enega pa smo pobrali v Ljubljani. Mateja z modrim ponyem in kiklco, kaj nam pa morejo stil. Andraž z rdečim ponyem in macolco, nikol ne veš kdaj bo treba potolčt. Aleš z roza ponyem, košarco in titan dresom, stil je vse. Silvo z rdečim ponyem in

Se vam kdaj nariše nasmeh na obraz, ko ti nekdo pripravi mega presenečenje? Presenečenje, ki ti je baje pisano na kožo, pa ne veš kaj je. In potem pride paketek...in tečeš domov brskat po škatli kaj je TO, ki ti je pisano na kožo. V škatli me je čakal Sun Jar. Najlepše presenečenje :))) Kozarček sončka! Čez dan se napolni s pozitivno sončno energijo in ti nato v temni poletni noči skupaj s črički še vedno nariše nasmeh pred spanjem. Pogledaš proti oknu in tam stoji kozarček sončka. Deževna jutra ne bodo več problem:) Ni lepšega občutka od tega, da veš da te prijatelji poznajo. Morda še bolje kot sam sebe. Brez takih malenkosti, bi vsakdan bil dolgočasen:)

Smo navijali...srčno, močno, vendar glavni polom je bila že tekma z Ameriko. Navijanje in družba te potegneta v krog evforije, planov in predvidevanj, luštno je bilo. Po žalostnem in tihem koncu pa v hrib. Najlažje je v dobri družbi gont v hrib, počasi in v debati o tem in onem, pa mine 20 km klanca. Po 1 uri in 40 min, vrh Ambroža. Ker se je delal mrak, bo Krvavec še počakal. Razgled je bil enkraten. Čiste barve, rumena svetloba sonca, ki zahaja, vonj pokošene trave, črički, mir. Ko premakneš rit pa se spomniš, ajoj, rit od sedeža, hahaha :) In nato flash... v kaj se podajamo jutri ob 5.uri zjutraj? Prisežem da se v pjanih trenutkih ne menim več debilnosti. Mogoče no. Odvisno če dosežemo cilj. in kaj je cilj? Štart Vir pri Domžalah, po stari cesti do Ankarana. S kolesi. Fajn ne? S ponyi! Ja rogovi staodobniki. Poni in 18 colska kolesa. Poni, ki gre 10 km na uro in nima prestav vs. ovinkasta cesta s klanci. Kdo je močnejši?? Kdo bo koga? Cesta nas? Kolo kaput? Ne bom razlagala črnih s

...malo izkušenj z barvami. Ne, ne sm rekla rokavicam. Z golimi rokami bolje čutiš barvo in čopič. Z golimi rokami se v stiku s svojim delom. V bistvu sem jih pozabila natakniti. Poleg modrih rok, sem se na barvo nalepila tudi z lasmi. Ne sprašujte kako! Vendar modrega premena ni več...so pa modri nohti. Kako se bom tega losala. Nisem se vdala...delo je končano, vendar imam problem še s sprejom. Preredek in kaplja. Jebemtiš....No projekt ima vsaj moj dotik, osebno noto, kapljico potu in delček kože. Razrečilo je moj parfum in iz ure v uro sem bolj podobna smrkcu. Modra so tudi tla garaže, tlakovci, pipa, umivalnik...hvala ker vprašate, ne pes je ostal svoje barve, se je pravočasno umaknil v hišo. :)

:)

...you get hurt, bleed, heal and on the end everything is ok. No matter if its your heart that bleeds or a scratch on your skin. Everything is just fine on the end, turst in the process of healing. I like the pic above, maybe it is a bit bloody and messy, but these are the steps one needs to make. No need of jumping over, just go with the flow...cuz there is always a smile on the end. Oh we humans...tend to make all things so big and complicated, sometimes i wish there would be an easier way out, but then again...like in the story of Paulo Coelho, every pencil needs a sharpener now and then to get more stronger then it was. Enough about scratches....enjoy jour life now and here, hug, kiss and love***

...uspešno prijavljena na štafeto triatlona za vsakogar, ki bo 3.7. v Kamniku. Moj prispevek bo šprint bicikliranje :) Do sedaj imam za sabo le eno uverturno turo cca 70 km ter 2 dni krčev v riti. Triatlon pa bo en dva tri na sporedu. Panika?! Včeraj po jobu domov, preoblečt, negotovo pogledovanje v nebo, bo dež ne bo dež, ah grem! Hop v klanc...čez Palovče na Kolovc v Radomlje in nazaj v Kamnik. Edina ovira dž na vrhu hriba, dva požirka vode in downhill. Eh sem tekla v nalivu, bom pa še kolesarila, sm si mislna. Tako sem do doma prišla tako blatna, s peskom v očeh, mokra od dežja, da sem lahko ožela spodnje hlače. Telefon je preživel:) Gasa po dežju, ko si enkrat moker, te ne moti nobena luža več...wuuum mem. Doma pa hitro pod tuš in na krožnik filanih paprik. Ja kok dobr :) suha, sita in zadovoljna! Takšni treningi so top, čeprav zgledajo majčken neprijetni. Pa sj nismo iz cukra :)

Konec potovanja, če temu lahko rečemo potovanje, konec "get away-a". Dober teden dni v Barceloni. Čutiti utrip barvitega in nasmejanega mesta, dihati sol na plaži in poigravanje las z vetrom na najvišji točki mesta. Novi obrazi, nov jezik, novi spomini. Potovanje polno malih presenečenj, ki so vsak dan znova padali z neba. Zavedanje, da obstajajo tudi ljudje brez vesti ter nasmehi prikupno temnih ljudi. Plaža je v drugi dimenziji. Srečni in casual ljudje, surferija, mivka, cocktaili, vonj po kremi, nadležni gostinci, lokalni pjančki, pretežno pa mladi ljudje željni zabave in lepih pogledov. Idealno za kozarec mohitota in širok nasmeh na sredino obraza. Sončt zobe! Lepša stran mesta so neskončni parki, zelenje, drevesa, fascinantni razgledi ob katerih se razblini še tako velik vihar v glavi. Ste že kdaj samo sedeli in strmeli v horizint ter se počutili neverjetno srečni? Jaz sem...ko te sonce poboža in ti noge visijo v zraku veš, da je treba živeti tu in zdaj ter da smo

Jutri odhajam v Barcelono. Včeraj sem pred spanjem prala obleke in iskala mali kuferčič. V bistvu ta odhod ni nič drugačen od vseh ostalih. Ali odhajaš za 2 dni ali pa en mesec, vedno pakiraš isto. V bistvu sovražim pakiranje. Ne nimam še nič v kufru, imam ga le v sobi. Bom to storila danes? Verjetno ne. Danes ni časa. Trenutno je treba oddelati še 8 ur, šibat domov, zmenjena za prijetno kosilce, change clothes, via LJ na en surf žur ( valda ne spustit), se primajati domov ob normalni uri, spanje, zgodnje vstajanje, dokončati pakiranje, tuš, odhod v dopolanskih urah proti Benetkam, torej avto,avion,avtobus,Barcelona. In potem mobitel na off, sončna očala na nos, fotoaprat v roke in pulz na relax. Trenutno sem v drugi (zeh zeh), do večera butnem v peto, jutri v šesto (panika), potem pa se dam v prvo in ne jebem nikog. Pravijo...adventure is out there! Zato naj se dogaja vse in še več! :)