Creative Wanderlust

Večeri se krajšajo in prehod iz dneva v noč je vedno bolj pisan. Po službi, obveznostih in sprehodu po svežem zraku, ni lepšega kot domač kavč in šalca čaja. Ko prostor zadiši po pečenem kruhu in se v miru posvetiš vsem svojim. Takrat je res druga dimenzija življenja. Ni lepšega kot športanje v jesenskem soncu in hoja po šumečem listju. Upam, da pravi mraz še ne pride, saj so teli topli jesenski dnevi kot balzam za dušo.

We all know the feeling...

Po nalivih je posijalo celo sonce, sicer ne za dolgo, ampak suho vreme se je obdržalo vsaj v nedeljo. Pa smo spili kavico na soncu, šli na giro s peski, srečali ježka, ki nabira zalogo za jesen in prečekirali jesenske plodove. Čajote  že zorijo. Bučne jihe bodo spet na sporedu, njami. Za zaključek pa še kruhki v Hotemažah in giro z avtom po lokalnih hribih. Mal razgleda za dušo, ker sva trenutno oba kripla. Better days will come :)

Nove vremenske razmere zahtevajo nove ukrepe. Po morju je Bubble dobil novo kratko frizuro (boj s travami in ježki je zgubila dlaka, saj je bil zavozlan kot ovca). Sedaj pa je dobil še pravi fisher man`s friends dežni plašč. In včeraj sva ga že sprobala. Tudi če ne bo suh, me cel sprehod zabava, saj je v tej rumeni palerini nekako isto smešen kot jaz v tistem plašču iz Hoferja. Ah, za v gmajno sva dobra. Kaj dobra...prava fashionista.

Po vseh zavbah in mazilih, ki sem jih neuspesno masirala na svoje sklepe...po vseh mogocih napotkih sem koncno nasla resitev za svoje vnete sklepe. Vsaj mislim da je temu tako.  Od mazil mi najbolje ustreza etericno olje rozmarina mesano s kokosovim oljem. Tudi moji kozi zelo ustreza kokosovo olje. Poleg tega ga uporabljam tudi v prehrani, poleg olivnega. Moram reci, da sem presenecena nad odzivnostjo telesa na to mesanico. Telesu nudim tudi podporo bioresonance. Pocasi, vsak teden je bolje.  Poleg vsega, telo tudi cistim. Kako? Jem zivo hrano, zmanjsujem mlecne izdelke in meso, povecujem sadje in zelenjavo. Tako preprecim nove strupe. Hkrati pa se cistim necistoc znotraj...z glino.  Pomagam pa tudi vsem izlocalom...savna, vroce kopeli z bazicno soljo, gibanje. Avtoimune bolezni so res najzahrbtnejse od vseh, ampak vsak mora najti svojo pot da se pobere. Zdravila, ki zavirajo imunski sistem res ne morejo biti odgovor. In nikoli ne ves kdaj te spet udari.  Pri meni gre pocasi na bolje..

Ob gledanju nove sezone Gostilne in testu z zelisci, se vprasas ali smo res tako slabi ob prepoznavanju svezih zelisc?  Sama jih bolj poznam po vonju kot videzu. Uporabljam vecino baziliko, origano, petersilj in podobna standardna zelisca. Setraj, timijan, majaron...vse raste na vrtu, ampak vedno znova sprasujem kaj je ze to. In kam vse lahko to dam. Zelisca so mi bolj vsec kot kaksne roze, zato imam naslednje leto plan da bodo moja korita zeliscna. No saj je ze letos tako ampak naslednic bo bolj doterano. Upam da tudi moje znanje. Jejmo z glavo. 

Pravijo, da obljuba drži, če jo poveš čim večim ljudem. Tako je potem ne moreš "pojesti". Zato, obljubljam, sebi in vam, da bom šla na Triglav. In sicer, takoj ko ne bo več bolečin in oteklin. Ko bom lahko normalno vstala iz postelje in normalno hodila. Triglav in vse ostale gore, ki sem jih letos vidla le od spodaj. Z gojzarjev sem že obrisala prah, ampak žal sem jih položila nazaj. In ko ozdravim, bodo zmatrani in prepoteni, jaz pa bom srečna. Obljubim!