Creative Wanderlust

Nekaj članov ekipe je že prejšnji vikend začela sezono na snegu, ja zima je pred vrati. Zaradi nedeljskega maratona sem se šparala in s težkim srcem rekla, da bo otvoritev še malce počakala. Počakala je natanko en teden... Zbor ob 6.30 in štart iz Komende. Nekaj jutranjih mučk in čakanja, nekaj zaspanih učk, vendar polni pričakovanj, smo se odpravili na Moelltal. Dve urci vožnje sta ravno dovolj, da se zbudiš in nasmejiš ter na Hrušici spiješ jutranjo kavo. Obvezno, drugače enostavno dan ne gre naprej. Končno cilj, preoblačenje in nato vlakec, kabinka in sedežnica vse do vrha, kjer ti srček malce poskoči ter si ti nogice rahlo zašibijo. Adrenalin. Hellow snow, we meet again my dearest friend:) Oh enkratno, zabavno in sproščujoče je divjanje po prvem snegcu. Precej toplo ozračje in invazija čehov, vendar smo srečali tudi našo šampijonko Mazejovo Tino. Itq proji vemo kam je treba ;) Vreme je bilo sončno, malček veterčka na vrhu, sneg odličen, ampak prava zima je šele na poti. No dan j

Včeraj je bil en dolg dan...job, knjižnica, plan za popravke diplome, pospravt in via v LJ na standup v siti teater. Nastopajoči : Mirza, Pedja in Vid, povezoval pa je Tin. Mirze in Pedje še nisem poslušala. Mirza je začel kar obetavno, imel je precej dobrega materiala in tudi pojavno se je dobro obnesel. Pedja me je rahlo zgubil, ker je nakoncu že vse zgledalo kot posvetovalnica za zakonske težave ali terapija za zakonce s smehom. Šale, ki se najbolje prodajajo so zagotovo sex in moško-ženski odnosi. Tu ne moreš zgrešiti. Vendar sem teh že močno naveličana, palile so na začetku, sedaj po vseh šovih na to temo (5.žensk, 5.moških, skupaj, kolumbovo jajce, jamski človek, plus vsi stand ap-i) pa so že malce boring. Vid me vedno navduši zaradi njegove sproščenosti. Ima odlično retoriko, hkrati pa se na odru dobro počuti, kar se mu vidi na nastopu. Zna se hecat na svoj račun, zna vzet material iz aktualnih dogodkov in vsakdanjih stvari. Dobra je bila tista anekdota o obletnici bežigrajske

Ta viknd odprem sezono :))))

Včeraj je bilo nesmiselno od mene pričakovati, da bom sestavila kako poročilo o moji prvi 21ki. Zmatrana, prijetno utrujena, sem se ukvarjala z bolj prijetnimi stvarmi kot tipkanje po računalniku, npr. valanje po postelji, preklaplanje tv programov, pitjem čaja v postelji, priprava peneče kopeli in dremežem. Čeprav mi je uspelo prilepiti vsaj eno fotko. Priznam da sem po samem teku bila kar utrujena. Čas je bil 1:59:11, ampak zadano pod 2h. Cilj dosežen. Tempo s katerim sem nasmešek ohranila tudi na cilju. Za pretečenih 21 sem dobila balon - samoroga in obilo objemov, kljub prešivcanem teleščku. Juhej samorog. No odprava proti avtu je bila v slow motion tempu. Potem smo se nahitro preoblekli kar sredi parkinga in nato na pico ter zaslužen radlerček. Med tekom sem si v ušesa zabasala slušalke in ob elvis jacksonih ohranjala svoj tempo, kljub visokemu pulzu. Vmesni rezultat je bil 00:53, končni pa je omenjen zgoraj. Tek je bil napram 10ka dokaj tih oz. tudi sama se nisem bila sposobna p

“ If my mind can conceive it, and my heart can believe it, I know I can achieve it. ”

Jutri takle čas bomo že v LJ na štartu. Živčki delajo že danes. Po eni strani naj že bo, ker bo v 2h vsega konec, po drugi pa aaaa čemu sem se prijavila. Od službene ekipe nas je letos rekordno število na 21, razen bratov Sakelšek. David je poškodovan, Simon pa ni dovolj treniral. Tako je šla interna konkurenca. Ostane le še Mare, za družbo in spodbudo. Od triatlonske ekipe pa sem se raje malo oddaljila, ker debate o gelih in sodah bikarbonah mene malo znervirajo. Nekak podoben občutek kot če pred izpitom poslušaš razne napotke in nakoncu dvomiš še v to ali znaš sploh pisat in brat. Vem da zmorem, če bodo noge lahke, publika odlična in kakšen spobuden tekaški vzlik, bom zborbala en soliden čas. Cilj je cca 2h, štartala bom nekje v zadnji coni in potem probala ujeti svoj tempo. Upam, da se ne pustim zmesti, ker ponavadi na hitro potegnem in me potem skuri nekje napol poti. Vsaka minuta pod 2h bo uspeh. Mojih privh 21 gre za preživetje, čas bomo lovili drugič. Želim le uspešen uraden zak

Začnite nabirat premog!

Včeraj se je v Kinu Šiška odvila premiera filma Welcome home vol.2, Rip Curl. Zbralo se je kar nekaj snb srenje, nekaj poznanih obrazov iz starih časov, publiko pa je sestavljala množica ljudi, ki v svojem prostem času počne vsaj nekaj od : windsurfa, surfa, downhilla, kajta, borda, smuča ali samo gleda tovrstne filme. Zabaven ponedeljkov večer, ki mi je ob gledanju bele miline pognal skomine. Zima zima bela, ki zaenkrat sedi še na vrhu hribov. Čeprav sem zadnje 2 leti bila več na karvingu kot bordu, ne zanikam svojih korenin. Bord je top in eleganten, ko ga obvladaš. Ampak po 9 letih se moraš obrniti tudi v kašno novost. Sedaj gledam freestyle smučke in tiste ta kratke, ki jih daš v ruzak, ko greš pozimi v hribe, da ni treba peš v dolino. Sem mnenja, da je potrebno čim več stvari probati in se z njimi zabavati dokler ne pride mimo spet kaj novega. Potem pa se že nekje najdeš, kaj opustiš in kaj vzljubiš. Bistvo je, da ti v danem trenutku nariše nasmeh na obraz in potem padeš v post

Kakšno vreme je to? V sredo mešano na žaru do 13 stopinj. V nedeljo bo pa sam bog ve...nekaj mi pravi, da zna nekaj rositi. Lani je bila suha sončna nedelja z mrzlim štartom. Slabo vreme pa takoj zbije motivacijo na pol. Večni problem z obleko, da ne bo premraz ne prevoče ravno prav, kapa da ali ne, robce, gele, banane...prihaja teden makaronov potem v nedeljo pa komot en dunajc :D

Rašica rašica...v četrtek je bilo nekaj govora o kolesih. Vzmetenih kolesih težke kategorije. Jaz sem svoje misli kar pošteno že preusmerila v dirkalca, bila že na tem da kupim eno BH lepotico. Vendar sem glede na konec sezone rekla, da premislim do naslednje sezone. Po Vršiču sem kolo mirno odložila v garaži ter se posvetila drugim stvarem. Zdej že pritiska mraz...v petek, torej včeraj, naj bi celo bilo še nekaj sonca. hja tekaški trening ali malo heca v gozdu? gmajna kakopak. Grem pogledat kaj je David kupil, kaj se to na polno zabija po gozdu v vsakem vremenu ter kje je že bila tista inkognito tekma "Veliki spust z Rašice". Mal pedal powerja navzgor in potem čakanje da se petkova ekipa zbere. Par polno navdušenih fantov in jaz zgubljena duša, ki ne ve točno kam paše. Ne tč ne mš. Sonce zahaja, mrak se je delal, mraz je pritiskal. Če ne bomo igral kart je treba čim hitrej dol, ker mraz pa je mraz. No in so ušli, jaz pa zadaj previdno čez korenine, skale in podobne zadeve. N

...lep in romantičen letni čas, vendar trenutno me malo živcira. Ker je bil moj plan oddati in zaključiti diplomo še predenj pade dol vse listje. Ah saj vem, sama sem kriva...vendar sedaj ob večerih tapkam po tipkovnici, namesto da bi se sprehajala po šumečem listju in nabirala kostanj. Dnevi pa kar tečejo in vedno več listja je po tleh, neee stop the time, save me some days. Ko bo vsa ta saga za mano bo vrjetno že kaka snežinka, čeprav imam ta mesec samo dva skromna cilja. Brez večjih problemov odteči 21 km na maratonu in finiširat diplomo. Polmaraton je definitivno izziv, tekla ga bom cca 2 uri, ne bom pospeševala tempa, ker bom pregorela, ampak bom probala čim bolj lagodno držati meni ustrezen tempo. Več kot 2 uri ne mislim teči, okno je 1:45 do 2:00. Če bo nedelja takšna kot danes bo top. Po sobotni noči sem odspala do 11h, se v megli odpravila na lauf in ko sem se po uri deset vračala je že sijalo sončece. Ribice za kosilo in odhod na Rašico. Dobra ura hoje, potem pa nastavljanje

"ouch ouch ouch" To se dogaja kadar se pretirava. In ja...pretiravamo kar velikokrat. Poleti preden smo odšli na pony avanturo do morja, sva s sodelavcem prej porinila na Ambroža. Ambrož, dan zatem pa 130 km pony kolesa ali 11 ur in pol. Ouch ouch ouch...rit in noge kaput. Zdej med pripravami na maraton sem imela krizo prejšni teden. Dolgi treningi ponedeljek,sredo in petek, v torek badminton, v četrtek v hrib. V soboto sem lahko le ležala in spala ter se obračala po postelji z daljincem v roki. Sedaj sem se že naučila recepta za hitrejšo regeneracijo, malo okrnila aktivnosti pa vendar...ko pride naval je treba vedno reči DA. Za šport težko rečem ne, pa naj bom še tako zjebana. Če je prava družba in ustrezen cilj. Ampak prihodi v službo pa niso za nikamor... "nekam zmatrana zgledaš Anja!" "no shit, Sherlock!" ...ali kot enkrat slišan quote iz NFL-a..."Pain is the weakness leaving the body!"

“Success in life comes not from having the right cards, but from playing bad ones properly"

“Don’t go for the looks, it can be quite deceiving. Don’t go for wealth, even that fades away — go for someone who makes you smile because only a smile makes a dark day seem bright. ”

Nedeljsko jutro. Plan dneva je obisk evropske predstavitve pasem, ki sicer traja že od četrtka, vendar prej ni bilo časa. Razstavljali so se družinski psi, od malih komaj opaznih pikic do velikih mrcin. Kako celotna procesija zgleda bi si morali ogledati v živo. Tisti mali kitajski goli psi so se tresli od vsega "navdušenja". Polno mučnih pripomočkov in ogromni tabori za posameznega psa. Kot lastnica dveh, vem da je že sam glavnik srednjeveška mučilna naprava ter obisk frizerja sam sodni dan. Tako kot tale na spodnji sliki, moja nikoli ni pri miru. Ponavadi je to ena huda ura jamranja. Male zverce so se več ali manj nosile po rokah, do njih nisi mogel ker so imele v glavi navijalke in okoli en kup ljudi. Prava supermodel scena. Tisti večji so že prerasli pink obdobje, v njihovi hali so bile stvari bolj umirjene. Pesoti se niso pustili pretirano motiti, če si jim požvižgal so prišli, drugače voljno... Celotna prireditev je podrejena psom. Ogromni natupirani pudlji, psi