Creative Wanderlust

Ena lepših tur v zadnjem času. Ratitovec sem imela v planu že zadnji 2 leti, a ker se je potrebno kar cca 1h vozit do izhodišča in ker lani nisem bila v hribih, sem svoj vzpon dočakala šele v soboto. Vreme je bilo super, predvsem temperature so dopuščale da mi ni bilo potrebno vstati pred 6h. Izhodišče je v Prtovču, vas zraven Železnikov. Šli smo po levi gor (čez Podn) in potem dol po desni (Razor). Ratitovec sem uvrstila na seznam najlepših turc, ker ima krasne razgledne točke in tudi sama pot na vrh je paša za oči. Sama planina je do pohodnika zelo prijazna in srečala sva same nasmejane pohodnike. Na vrhu pa čaj in topli flancatiii. Že zaradi te ocvrte dobrote se splača na vrh. In ja na vrhu je bilo le 10 stopinj, zato čaj :) Priporočam, ne bo vam žal!

Naš pesjanar je bil 7.avgusta star 2 leti. Rojstni dan ima isti dan kot moja mami. Naklučje? Prejšna je imela na isti dan kot oče. Po dveh letih lahko rečem, da je karakterno res nekaj posebnega. Definitvno je pravi šarivec, saj uživa v brezpotju, grmovju in raziskovanju. Od mene kot vodnika se ne oddaljuje nikoli, vedno počaka kje bova nadaljevala pot. Okoli hiše mu je sam odpoklic malo za zabavo, vendar točno vem kje so njegove oglasne točke. Bistvo je da počaka, ko mu to rečem in da če sva na sprehodu ali v hribih ni oddaljen od mene. Pri dveh letih še vedno ne dviguje noge in ne markira, vrjetno tudi nikoli ne bo. Tako da vogalov okoli hiše nimamo polulanih, tudi feltne obiskovalcev so varne. Ne boji se višine, največji užitek mu je z roba terase opazovati okolico. Plezanje po deblih je super. Kure ga ne zanimajo, prav tako tudi ne srne ali krave, race,...edino kak maček na travniku mu je izziv. Sicer ga nikoli ne ujame, pa tudi če bi ga, bi ga celega prelizal. Z otro

Robide so sedaj v pravem zaletu. Vitaminska bomba, podpornice imunskega sistema in zdrava poslastica. Privoscite si jo direktno z grma ali pa zamiksajte v sok. Sezonsko je najboljse. 

Včasih je bila navada da se gre za praznik Velikega šmarna na Veliko planino k maši. Tega že zelo dolgo nisem prakticirala. Sva pa se po naključju odločila za lokalno turco in sicer obisk Velike planine čez Planino Dol. In to ravno na praznik. K maši sicer nisva zavila, naju pa je fasciniralo dogajanje na samem vrhu. Torej izhodiče je parking pri spodnji postaji gondole. Nato jo pičiš proti Kraljevem hribu čez gozd. Usmeriš se po tablah, drugače pa gre čez gozd, levo na makadamski cesti in nato desno v hrib. Strmina na sami poti do Dola se kar ne neha. Spodnji del je poln kamenja, zgoraj ko strmina malce popusti pa se odpre lepa mehka gozdna stezica. V glavnem "ravninska". Planina Dol je lep kraj za počitek, polna tranzitnih pohodnikov, saj je izhodišče tako za Velko kot tudi Konja. Tam sva se zadržala samo da sva se malce odahnila, pojedla doping in potem do vrha. Pohajkovanje mimo koč, kjer je avto pred bajto že standard in ima vsaka koča lepšo travo kot mi v dolini. Pr

Včeraj je na Kamfestu potekal že tradicionalni Tek s feršterkerjem na Mali Grad. Zabavni tek dvojic, katerih cilj je čim hitreje prinesti feršterker do vrha in nazaj dol do izhodišča. Pomerili so se tako gorski tekači kot random izzivalci in tudi punce in tuji udeleženci (Španija). Prava športna popestritev sicer glasbenega festivala. Poleg koncertov pa se odvijajo tudi filmski večeri, razne dejavnosti za otroke, prodaja unikatnih izdelkov pa tudi kulinaričnih dobrot. Občinstvo se je kar razživelo in navijalo, čeprav se velikokrat zgodi da je sloveska publika precej zadržana v smislu "kaj bodo drugi rekli". Ampak tudi to se spreminja na bolje. Za takšne obremenjenosti na festivalih ni prostora, just be yourself. Podpiram takšne dogodke in se vrnem naslednje leto.

Sva rekla da peljeva od Janija nečakce v hribe. Pa smo jo že navse zgodaj odmahali proti Debeli peči. Sem že kar malce pozabila, da se splača zjutraj vstat, med vožno jest sendviče in opazovat sončni vzhod. In tamala sta super hribolazca, res dobra družba in navkljub zgodnji uri ni bilo nobenega večjega punta. Bila je krasna nedelja, ki smo jo zaključili s skokom v Blejsko jezero. In če odhajate kaj na Debelo peč, pojdite res zgodaj, kajti potem se naberejo trume ljudi. Pot je nezahtevna in fajn za otroke in nas malce večje hribolazce, ki smo lani proti svoji volji štrajkali planinsko sezono (zdravje). Priporočam dobro obutev, sončno kremo, veliko tekočine in kak energijski doping. Za vse ostalo poskrbi lep sončen dan.

Poletje je enostavno prekrato, da mi moj planer vse podelal. Zato sem tako kot zemlja hvaležna za kak deževen dan, pa tudi, da se ni ponovila lanska verzija poletja. Upam da se podaljša v jesen in se naužijemo sonca še za zimo. Dogodkov kar ne zmanjka, in noč je velikokrat prekratka tako kot vikendi. Se mi zdi da se vsako jutri zbudim kot telefon (only 8% energy left), polnim čez dan, zvečer je akcija, potem pa zmanjka časa za hiberniranje. Hja, to pa je poletje ja.

Zadnje čase sem res razočarana, mogoče še bolj kot ponavadi, nad krutostjo ljudi. Zgodba o levu Cecilu, ki je končal svoje življenje, da je nekdo njegovo glavo obesil v dnevno sobo. Pa vsa tista poziranja ob trofejah velikih živali, kot da smo nazaj v ledeni dobi in lovimo mamute. Takrat so jih lovili vsaj zaradi hrane in ne da bi nkegovo glavo obesili na strop jame in jedli oklje za dvig potence. Po eni strani stražimo še zadnje 4 živeče nosoroge, po drugi strani pa omogočamo ljudem brez pameti in debelimi denarnicami, lov nanje. Katastrofa. Srce poka še bolj, ko berem vsa tista onesnaženja koralnih grebenov, slike morskih želv z vrečkami in poginulih delfinov ter kitov na obalah kamor so jih prignali ribiči. Nas bo kdaj srečala pamet? Ali je za to že prepozno? Če pogledamo bližje, zgodba o psički, ki so ji zažgali uhlje in poškodovali tačke, mački, ki so ji namerno odstrani kremplje, da ne bi praskala, resno?! Vsi tisti odvrženi mladički ter vsi tisti, ki tega niso preživeli. V