Creative Wanderlust

Prejšni teden sva se v okviru Tedna restavracij, gostila v Smrekarjevem hramu in Krištofu. Smrekar nama je ponudil super meni, kjer nama je bila najbolj všeč glavna jed in sladica, ki je bila res pika na i. Vzdušje je bilo prijetno, strežba profesionalna in zabavna. Sproti so razložili ponujene jedi. Všeč mi je kako lahko kokice vključiš v glavno jed in izpadejo odlično. Torej, super večerja, kateri je sledil večerni sprehod čez Ljubljano. Pri Krištofu sva začutila domačnost ambienta. Hrana seveda super okusna. Dodala sva si še en hod, s tortelini s piščancem in gamberi, ki so me navdušili. Glavna jed z ribo in pirjem s tartufi je bila zmaga. Sladica povprečna. Teden restavracij priporočam vsem, ki se želijo podružiti ob dobri hrani po ugodnih cenah. Malo razvajanja borbončic paše prav vsem. Čin čin :)

Udeležila sem se ga skoraj vsako leto, najdaljša je bila razdalja 21km. Najbolj sladke so seveda 10ke. Lani se ga nisem udeležila, čeprav sem sodelovala na pripravah. Ampak enostavno se mi ni dalo iti v tisto množico ljudi in laufati po Ljubljani, ko obstaja toliko lepših tekov in scenarijev. Je pa Ljubljanski maraton praznik tekačev, neka osrednja prireditev leta, kjer moraš sodelovati, če si tekač. Energija, ki jo čutiš tam na štartu ni podobna nobeni, je močna in vznemerljiva. In ta začetna startna vnema te lahko kaj hitro odnese. Letos sem bila samo opazovalec. In sem malce spraševala udeležence kako jim je šlo. 10ke so odlaufale brez problemov, z nasmehom. Pri 21kah se že znajo pojaviti problemi, in glede na eno izpoved, ki sem jo slišala, ga je izdal pulz. Vrjetno ni bil edini. To je tista štartna trema, ki te lahko ponese, če od sebe pričakuješ preveč. Letos je bilo veliko problemov tudi na maratonih, še posebej po 30ih kmjih. Kar še enkrat potrjuje pravilo, da moraš na vsa

Hja, cel hudič ko se začne serija stvari, ki jih moraš zamenjati v avtu in niso del letnega servisa. Nove zimske gume so predviden strošek. Ampak po določenemu tednu nekih cvilečih zvokov v avtu, ki so potem prenehali, se je izkazalo da je crknilo še nekaj avto delov. Not a happy wallet. Nujno zlo. No znebili se ga še ne bomo, zato ga je treba popraviti. Očitno rabi jesenski make over, nove šolne in nov ventilator ter trepalnice.

Ti plakati so se mi zdeli zelo posrečeni. Nisem jih slikala jaz, slike so iz spleta. Škoda mi je, da nisem bila čez dan in naslednič (če še bo) definitivno vegi burger s čebulno marmelado. Veganski burgerji so top in meni osebno boljši. Tudi na odprti kuhni sem si ga privoščila. Sicer pa če ni veganski, imam raje manjšo različico burgerja z več okusa kot celo lepinjo nabutanega mesa s solato. No če bi bila čez dan, bi tudi poslikala celo zadevo. Pa drugič. Baby steps :)

Moram zamenjati zimske gume, in ker s tem nimam izkušenj sedaj delam analizo trga. Kaj je boljšega kot mnenja uporanikov. Torej kaj priporočate vi za zasnežena in mokra zimska jutra ter cjazenje nazaj domov? Vem da s top izbiro ne moreš zgrešiti, kaj pa srednji rang? kako se to obnese? Hvala za vaše komentarje. Kar pogumno :D

Ta vikend je bil v Ljubljani v sklopu Odprte kuhne Pivo in Burger fest . Pa smo se z družbo zmenili, da se dobimo v soboto zvečer. Od daleč je zgledalo kaotično...oblaki dima, množica ljudi, vonj po olju. Te malce mine,a se po aklimitizaciji privadiš. Plus je seveda krog prijateljev, kjer se vedno najde nekdo dovolj pogumen, da čaka v vrsti. Nekje vmes smo si prilastili tudi mizo. Tako, da je pivčkanje bilo podobno dobri stari veselici, samo z zelo slabim ozvočenjem. Se mi je zdelo kot da bodo zvočniki vsak čas samo še hreščali. Lahko bi poskrbeli za ušesom bolj prijazno spremljavo. No od piva sem probala Human fish Pale ale in pa itq Bevog Tak. Oba sta mi nadvse okusna in pitna. Načeloma si rade volje privoščim kozarec dobrega piva iz naših malih pivovarn, ki se sedaj prebujajo. Sprva sem se še upirala burgerju, a nakoncu prišla do tistega iz Smrekarjevega hrama. Ker pa je bil eden zadnjih, meso ni bilo več dobro, pač pa se je čutil zažgan okus žara. Vrejtno so si tudi kuharji pri

V Dnevniku je danes en fajn intervju na temo vzgoje psa. Sama imam pse že celo življenje oz. me spremljajo tako ali drugače. Lastnica psa pa sem bila do sedaj dvakrat...pri naši prejšni Lani in sedaj prvič rodovniškemu psu Bubblu. In vsak pes je svoja zgodba. Je pa res da imam sedaj več znanja in volje, da ga zgradim v stabilnega psa. Prejšna psica je bila dominantna gospa. Kar hitro je postala šefica domačemu mačku in psu, ki so ga takrat imeli še zunaj. Maks je bil mešanec med ovčarjem in huskijem, ki je dočakal dobrih 16 let. Vrjetno sta si dom delila kakih 8 let. Z nobenim pa nismo imeli večjih težav, čeprav so imeli svoje hibe. Lano mi je pri 7 mesecih ogrizel pobegli rotweiler. Takrat sem pobližje spoznala delo veterinarjev. Ok, poškodbe se pocelijo, psihične rane pa težko. Navezala se je na našo družino in ostalih psov ni niti obrajtala, niti jih ni hotela blizu. Ni bila agresivna, ampak se je preprosto umaknila. Bila je moja senca po vseh hribih in gozdnih poteh. Upoštevala

Z rednimi treningi in vedno večjo zakladnico znanja, bova oba kmalu masterja. Mi je pa pokazal, kaj je to kokršpanjelska trma in selektivni posluh. Če se odloči, je on v svojem mehurčku in ga briga figa. Je pa res nekonflikten. Tudi če se kam zapre, on mirno čaka da ga kdo najde. Najraje pa sedi v avtu, tudi če se pelje samo iz dvorišča v garažo. Cel žur. In točno ve kdaj greva v šolo. In takrat pridno dela. In zna biti zoprnija, ko mu grejo obrati v višave in vidiš le plapolajoča ušesa. Še vedno trdim, zmatran pes je priden pes. Všeč mi je pa, da je budilko med vikendi prestavil na kasneje. Bubble the dog edition.

In ker je zimski čas tudi čas mojega rojstnega dne, si bom za moj dan podarila tale simpatični podaljšan naslonjač. Že preizkušen v Ikea centru in moje telo pravi, da je ravno prav mehak, da me pod toplo odejo in skrito za kaminom nihče ne bo našel in motil. Dodan na wish list. Ikea je moja mala šibka točka. Najraje sem tam, ob kakih čudnih urah, da je manj ljudi in več prostora za iskanje čudnih inspiracij. Ker pa letos gradiva še kamin, upam da bo ostal še kak stotak za tega. Tako bo svet rešen...moški ego dobi kavč, Bubble obdrži jaboozo in jaz dobim tole pa daljinca. Zimski večeri bodo dobili nov pomen. In UPAM, da bom na njem ležala zmatrana od športa in ne od šepanja po štengah. Čeprav večkrat zjutraj še vedno zgledam slabše kot pokojni ata pri 93ih. Jutra res niso moj čas.

Moj bruder je odlicno opravil s polovicko ironmana v Porecu. Vem da vsaka taka tekma zahteva obilico priprav in pozitivne treme, zato sem toliko bolj ponosna nanj. Vsaka taka minuta priprav je dobro nalozen cas zase in za svoje cilje. Vsak rabi take izzive in meje, ki jih lahko doseze in premakne. Kot pravijo every challenge makes change. And change is good :) in pobegi iz cone udobja delajo cudeze. Upam, da se bili tudi vi sportni ta lep vikend. Moj je bil delavno lezerni, smo pucali vinograd. Spomladi sadimo oljke pa je teba plac pripravit. Ceprav olivca letos zaradi muhe ne bo, jojoj. Upam, da vsaj kaki naredi letino. Sami svoji kmetovalci :))

 Danes je dan z mešanimi občutki. Čaka me prva kontrola glede mojega stanja s sklepi. In ker ne vem točno kaj lahko pričakujem, ker se ogibam zdravnikov če se le da, je to malce stresno. Spet kako špikanje, jemanje vzorcev in besedičenje. Sama sem se iz zdravil vrgla v druge vode. Bioresonanca mi je veliko pomagala, ampak še vedno nisem na cilju. Še obstajajo potenciali. Zdravnikom tega ne razlagam, ker še nisem naletela na kako večje odobravanje. In tiste zdravniške čakalnice mi niso ravno v pomoč. Potem pa pride kakšen dan in se počutiš super ter se ne obremenjuješ s tem, da je vsak klanček mali izziv, da vsak kamen ki ga nevede nerodno pohodiš zaboli, da si počasen kot polž in se včasih maješ kot robot, in si srečen ker te pes uboga, ker drugače ne vem kdo bi ga lovil. Vsake toliko pa se prikaže dan s črnim oblakom nad glavo, ko te vse zgoraj napisano vrže iz tira in takrat pridejo na dan vsa tista vprašanja z "zakaj jaz" na čelu. Ampak, vseeno gre na bolj

Ucenje je naporno pravi Bubble the dog. Ampak zakon, ko vidis kako pes dela in dela in zmaguje. Bistvo vsega pa je ta neopisljiva vez z vodnikom (mano hehe), zaradi katere on dela in ponavlja. In moja motivacija raste iz dneva v dan. Bucko pa tudi. Prehitro. Decembra bo ze eno leto pri meni. Novembra pa bo ze eno leto odkar Lancike ni vec. Ampak jo pa imam ves cas v mislih in spominih. Pac...tako je in tako mora biti. Me je ogromno naucila in bucko sedaj me znova tera. Zverce so nasi angel varuhi, varujejo nas pred stresom in skrbijo dam nam ni dolgcas in smo fit :) 

Would be like Pinterest....my what to wear problems would be gone :) yeah, right, haha:)