Creative Wanderlust

Večkrat se zapeljeva v Milje (Muggia) v bližnji shopping center. In pred nekaj časa sem opazila, da se med policami sprehajajo tudi kužki. Najin sicer brez problema počaka v avtu, ampak tokrat pa sem ga tudi jaz vzela v shopping. Na vratih je prikupna nalepka: Dogs allowed. Prvič tudi zame. In ker nisem navajena da ne komplicirajo glede psov, sem precej opazovala okolico. In veste kaj? Nihče se ni obremenjeval s tem, prej so bili navdušeni. Kajti med policami, so se navdušeno ustavljali ljudje z malimi otroci in ga božali. Sicer se nimo zadržali dolgo, saj se tudi nama ni dalo, ampak počutili smo se pa fajn, da nihče ne komplicira. Ok nismo bili ravno v živilski trgovini, kajti tja pomoje ne smejo, ampak med oblačili se je pa naš prav dobro znašel. Sicer če bi lahko bi on nabavil celo vedro teniških žogic, najraje je stal pred tisto košaro. Pri nas pa še na prostem naletiš na panične starše (pazi te bo kuža popapal). Ne vem zakaj nekateri učijo svoje otroke takšne neumnosti, da

Moje božično darilo in rešitev za raztresen čaj. Popoln službeni spremljevalec (poleg kavnega lončka). Very creative way to dip it :) Priporočam, če radi namakate, čaj. Sicer doma preferiram velike šalce, ampak v službi pa je to super. Še posebej zame, ker se vsebina šalce rada združuje s tipkovnico in pomembnimi dokumenti. In vse težave z iskanjem bučke ter neokusnimi filter čaji so mimo. >>EPP<<

Zima je najlepša takrat ko pada sneg, ti ni treba v službo in je takoj naslednji dan sonce. Čez nekaj časa pride dež in začne spirati sneg. In za tem snegom se spet razkrije pokrajina, ki pa razkriva tudi vse smeti, ki smo jih odvrgli v sneg - če jih ne vidiš še ne pomni da jih ni. In prizor ni lep. Razni uporabljeni papirnati robci, škatle od cigaret, plastenke, pločevinke, olupki ali pa kar cela vsebina avtomobilskega pepelnika. In tam kjer se vsak dan sprehajam s psom je za cesto včasih res grdo. No pred časom so se smetem pridružile še pasje bombe aka drekci (se mi zdi da jih večina sedaj v urbanem okolju kar pospravlja - hura za pisane pasje vrečke za drekce). Nazaj k smetem. Mojmu bimbotu je cel žur, če najde prazno plastenko in jo potem preganja in nosi. Nekaj časa sem ga še odganjala, tako jo pa sedaj nese vse do doma, kjer jo jaz zamenjam za priboljšek in vržem v za to namenjen smetnjak. Če vsak dan odneseva nekaj smeti, bova očistila najino pot. Vrjamem da me bo kdo zamenja

Zadnje čase se spet veliko govori o alternativni medicini. Sama jo podpiram, ker sem se preko nje rešila težkih zdravil. Sicer težave še niso odpravljene, ampak sem dobila ustrezne napotke, podporo in usmeritve za življenje. Predvsem vem, da ni treba takoj posegati po tabletah in pripravkih iz lekarne. Zakaj jo torej želijo umestiti spet na drugi tir? Dejstvo je da enim pomaga, spet drugim ne. Zato pa obstaja več oblik zdravljenja. Enako kot ene tablete pomagajo enim, druge pa drugim, ene pa nobenim. Nobeno zdravljenje ni na prvo žogo. In ne bo nadomestila kirurškega zdravljenja, bo pa pomagala sodobni medicini kot podpora pri zdravljenju. Medicina in alternativne veje, bi po mojem mnenju, nujno morale sodelovati, saj bi le tako pacientu omogočili res celostno zdravljenje. To bi bilo super. Večina ljudi se zateče k alternativi, ko sodobna medicina dvigne roke. In zakaj se s svojim zdravnikom o tem ne morem pogovarjati? Ker v to enostavno ne vrjame, zakaj torej zgubljati besed

Moje navdušenje nad angleškim humorjem razvaja še Fina gospa, ki jo spet predvajajo na nacionalki. In ker sem zadnje čase bolj fuč zaradi prehlada, jo ne zamudim. Lady of the house je res prava tečna gospa, ki si je noben ne želi za sosedo. In njena finost je resničen zalogaj za njenega moža, ki se kot prava copata dejansko posveča vsem njenim muham. Pravi primer tistega stavka, da ima raje mir kot prav. In na drugi strani njena družina, kateri enostavno ne more uiti. Ah naša fina gospa, tako bizarno, da je vrjetno vse res. Lahko prenesemo sliko na življenje na vasi, kjer vsi vse vedo (več kot ti sam) in se vsi ubadajo z večnim vprašanjem "Kaj pa bodo rekli sosedi?". Točno tako!

V moj inbox redno dobivam maile tipa "Anja we miss you...". Gre za maile aplikacij, ki sem jih imela za sportanje (tek, kolo,...). Pogresana sem s strani aplikacij. O, kako lepo. No sedaj je zacetek leta in ze prejemam tudi maile od vseh vecjih tekaskih organizatorjev, cenejse first minut prijave. In ob enem spremljam tudi cene teh prijav, ki pa niso poceni. Nekaterim jih krijejo sluzbe, drugi placujejo sami. In ce gres recimo na 5 dirk je to vsaj cca 100evrov. Poleg tega je treba biti lepo oblecen, oz kasneje lep v presvicanih cunjah. No, ampak tudi to je del motivacije. Sama sem rekla da ne kupim nobenih novih pajkic ali majc, dokler ne bom spet nazaj. Ce aplikacije pogresajo mene, pa jaz pogresam musklfiber in neumorn tek in divjanje po gmajni. In sedaj ko vsi objavljajo slike s smucisc, si bom jaz nabrala kondicijo, raztegnila sklepe in spomladi sla v hribe. In na obljubljen Triglav. In za to res ni aplikacij, to je mind set. 

Miranda Hart makes my day :)

Pred časom sem si rekla, da bom prebrala to knjigo. Hotela sem si je izposoditi ali kupiti...včeraj pa sem med postopanjem po očetovi pisarni našla kar 2 izvoda ta knjige! In on pravi, da ne ve od kje so prišle. Hm, moram še malce pogledati, če ta pisarna skriva še kake knjižne zaklade. Včeraj sem začela z branjem....in začutila tisto neustavljivo energijo, ki jo imajo vsi extremisti. Enostavno jih nihče in nič ne more ustaviti, le tisto kar ljubijo pa naj bo to kolo, gore, voda. "Kogar ljubijo tega vzamejo, gore in bogovi!".

Po začetnem šoku ob ponovnem zvoku budilke, jutranji "back to office" kavici in zaspanem šofiranju....sem presenečena ugotovila, da se je telo naspalo in da so mi počitnice dobro dele. Tako, da mi ne preostane drugega kot da se vržem v leto 2015, plačam registracijo za avto, kupim vinjeto in začnem preskakovati ovire. In upam, da se mi bodo vse rojstnodnevne želje, ki so obljubljale veliko zdravja uresničile. Poleg novga, sem obrnila tudi svojo drugo številko. A year older, but also wiser?! Na uspešno bloganje še v prihodnje ;))

Praznovanja novega leta se mi ze vec let zdijo prevec narejena in prisiljena. Nekako se moras nekam dati in ko pride ta dan, bi ga najraje kar prespala. V studentskih letih smo ponavadi zurali v kakih evropskih prestolnicah. Najlepse je bilo na novoletnih smucerijah, ko si se na prvega zbudil s pogledom na soncne alpe. A zadnje case ni praveg snega decembra, pa se cene so vec kot zasoljene. Lani smo imeli krasno mini praznovanje v Kranjski Gori, a je cel teden padal dez. Nekako pokvari vzdusje. Zato, se zadnje case odlocava brez planiranja. Letos sva rekla, da bova kar doma. No pa se je ponudila prilika, da se podruzimo s kolegi v Radovljici. In bilo je res super. In take feste so mi vsec. Super druzba, odlicna hrana in seveda kar dosti pjace. Brez kompliciranja. Silvesterski dan je bil res top. Sprehod na Sv.Primoza, nazdravljanje s kuhanci ter nato nadaljevanje v prelepi zasnezeni Radovljici.  In novoletne zaobljube? Jih ni. Zelim si le cim vec takih dni kot so sedaj. Soncni, pozitiv