Creative Wanderlust

Vsak je svoje sreče kovač. In kakorkoli obrneš, slej kot prej se zgodi nekaj kar se mora zgodit z namenom. Včasih te kaka izkušnja ali dogodek pretrese in spremeni prihodnost. Kar je takrat pomembno je, da najdeš način da se sestaviš, postaviš nove smernice in živiš dalje. Nikakor ti ni dovoljeno da se smiliš sam sebi, no morda kak dan... Ampak čez par let ko boš pogledal nazaj, boš vedel zakaj se je to zgodilo in kaj si se iz tega naučil. Vsak dogodek te nekaj nauči, nekaj kar mora tvoja duša dati skozi. In čeprav takrat boli, je vse del neke velike slike. Ker življenje se učimo na bolečih dogodkih. Ljudje smo veliko bolj komplicirani kot si priznamo. Ni črno bele slike, je pa naša energija. In včasih smo tukaj da podpremo druge, včasih smo mi učitelji, drugič se učimo sami. Če sama pogledam nazaj je imelo vse nek smisel, ki ga takrat nisem videla. Ampak ker življenje teče, tako je. Z nami ali brez nas. Kar hočem povedati je, da nikoli ne odnehajte iskati

Vsak je svoje sreče kovač. In kakorkoli obrneš, slej kot prej se zgodi nekaj kar se mora zgodit z namenom. Včasih te kaka izkušnja ali dogodek pretrese in spremeni prihodnost. Kar je takrat pomembno je, da najdeš način da se sestaviš, postaviš nove smernice in živiš dalje. Nikakor ti ni dovoljeno da se smiliš sam sebi, no morda kak dan... Ampak čez par let ko boš pogledal nazaj, boš vedel zakaj se je to zgodilo in kaj si se iz tega naučil. Vsak dogodek te nekaj nauči, nekaj kar mora tvoja duša dati skozi. In čeprav takrat boli, je vse del neke velike slike. Ker življenje se učimo na bolečih dogodkih. Ljudje smo veliko bolj komplicirani kot si priznamo. Ni črno bele slike, je pa naša energija. In včasih smo tukaj da podpremo druge, včasih smo mi učitelji, drugič se učimo sami. Če sama pogledam nazaj je imelo vse nek smisel, ki ga takrat nisem videla. Ampak ker življenje teče, tako je. Z nami ali brez nas. Kar hočem povedati je, da nikoli ne odnehajte iskati

Danes sem zjutri zmrzovala na poti v službo. Tudi prostori še niso ogrevani in spet sem se zahvalila mojemu "za vsak slučaj" flisu, ki večino leta vidi na obešalniku v pisarni. In včeraj sm si rekla, zakaj bi me zeblo, in sem šla ven po 2 polena ter zakurila kamin. Medtem so mimo hiše leteli napol slečeni tekači. Jaz pa že skoraj v zimski opravi. Danes zjutraj na križišču čakam da gredo mimo mene neki gimnazijci in opazujem. Eni še vedno v kratkih rokavih, drugi v bundah in škornjih. In zaključim, da je prehodni čas vrjetno zato tako zmešan ker nihče ne ve kako bi se oblekel. Če bi se jaz tako kot tisti fantje, zbolim v sekundi dvajset. No pa ne niti zbolim, ampak odtajam se pa ne prav zlahka. Ob prvem mrazu tudi ne bi še hodila v bundah, ker je kao prehodno obdobje. Definitivno se jutri oblečem že bolj zimsko. Večna dilema prehodnega obdobja. Plasti, čebulno oblačenje...v bistvu mi manjka edino gretje. Potem se lahko oblečem normalno. Grem lobirat z