Creative Wanderlust

Brezplačen vikend paket,noro. Petek saune, danes Graz in jutri pohod plus saune. Graz je eno fajn mestece za raziskovanje in šoping. Najprej sva najdla free parking, nato pa odpeketala za nosom. Malo modernih objektov, starega mesta, navkreber proti gradu, navzdol kot prava turista z vzpenjačo in nato v šoping. Po nesreči sva odkrila nekaj zabavnih popustov ter sva si za "prišparan" denar privoščila ogromen kostanj ter veliko bele kave. Obvezen obisk ikee, kjer je ena od novih stvari tudi mizica za leptop na kateri trenutno tudi tapkam. Sva ravno iz bazenov, kjer sva pretresla svoj špeh in pokazala svoje mišice. Zbasala sva se pod kovter in enostavno uživava. Priporočam takšne vikende, so edini možen recept za filanje baterij in tanšanje denarnice in maščobnih oblog. Ampak slednje tudi če ostanejo, glavno da je duša zadovoljna;)

Spet tisti vikend v letu, ko se še ne zamenja urni kazalec, vendar vsi zgodaj vstajajo ter vozijo v Ljubljano. Roji pisanih ljudi. Tekaška scena je res popularna. Pogovorne teme so kakšen je tvoj tempo, kako se obnesejo superge, rokavice da ali ne, trak da ali ne, kako začeti, koliko je kdo dober, kakšna so pričakovanja in kakšni bodo rezultati. Noro vam rečem. Tekaški praznik. Letos sem tekla 10km, super rekreativka. Priznam na 21 bi trpela, že tako sm čutila kolena, tako da sem se iz osebnih razlogov odločila za 10km in uspešen tek. Ne podpiram izjav kot "kar bo pa bo", ker če nisi ready, potem uničuješ sam sebi voljo do teka. In potem naletiš za ase, ki šprintajo in po 1 km začnejo hoditi. In take, ki odstopajo. Razumem volja je tudi nekaj vredna, ampak na pol bolan in nepripravljen zavoljo svojega zdravja ne hodi na šratno linijo. Privč sem videla štart in cilj kenjicev. Fama jim. Peresnih 40 kg na 42 km. Iz tekaških krogov je precej ljudi doseglo super rezultat. Trenin

Vzameš banano, doliješ sok pomaranče in narežeš hruško....prej jo olupiš. Nato zuuuuuumzzzzuuummm zmikasš in vmes sežeš po kozarec in zaradi preobilice sadja odnese pokrov in bananin zvarek povsod po kuhinji kamor seže domet miksarja. FAIL. Potem pa pucpuc pucati. Ostalo ga je le za nekaj pozirkov, preostanek sadja pa jutri pred tekom. Kaj mi treba tega :)misanja namreč!

Torej, gremo na jedilnik postaviti nekaj novega. Malce preklikamo recepte in izberemo neke pšenične krogljice. Pšenične kugle, kugle iz seitana. Setian je pšenično meso, dobro poznano vsem vegijem. Meni je dober hladen v sendviču z veliko zelenjave ali pa termično obdelan. Tote kugle pa so sestavljene iz polnozrnatega kruha, seitana, čebule, sojine omakce, bazilike, origana in drobtin pa malce vode za vezivo, mogoče kanček olja. Olivnega. V originalnem receptu so notri še šitaki gobe, teh ne maramo. No seitan in kruh sesekljaš in vse skupaj zmešaš v posodi, nato oblikuješ kugle. Zatem jih popečeš do hrustljavega na olju. Ko porumenijo ali porjavijo jih pobereš ven in odstaviš na papirnate brisačke, da popivnajo odvečno maščobo. Serviraš jih par na krožnik, poleg pire krompir in paradižnikova omaka s korenčkom. Njami. Ker je precej nasitno, ne priporočam veliko, raje si potem privoščite sladico. Midva si je nisva, sva se preveč napokala. Kar se mene tiče, zmaga. Prvič pripravljeno, pom

Izlet se je začel s sončnim dopoldnevom v Ljubljani. Turistično polna Ljubljana. Nato sva zviznila iz mesta proti Vipavi. Postanek pri dobrih ljudjeh z namenom ogleda neke male bele kepice. Kepica je žal ostala doma, mogoče mi je malce žal, ampak odločitev je bila takšna kakršna je. Iz Vipave sva odjadrala proti Ajdovščini in nato proti izviru Hublja. Tam pot štarta v hrib proti Otliščkem oknu. Pot je kamnita, skrita za drevesi, primerna za ne preveč vroče dni. Hodiš cca urco. Najlepši del je, ko se prvič odpre pogled na ajdovsko dolino. Krasn. Takrat si želiš še višje. Na koncu se malce bolj dvigne preko skal in kaj hitro si na vrhu. Nato še par korakov desno do okna. Okno je res zanimiv pojav. Prvi vtis je res mogočen, je okno res naredil hudič? Hehe, zaradi burje sva se bolj malo časa zadrževala pri oku, da naju ne bo odpihnilo. Vešča bivakiranja sva našla zavetje ter pomalicala frutabele. Veter je razlog, zakaj na vrhu rastejo drevesa postrani. Navzdol se pot malce vleče, vendar n

Doma imam španjelko, ki bo januarja stara 9,5 let. Ima nekaj problemov z nogami, zato dolgih sprehodov ni več, če pa so pa ji taca večkrat zaspi in potem kleca. Začela sem terapijo z glukozaminom, da ji malce izboljšam situacijo. Pri 7 mesecih jo je napadel rottweiler, v prvi taci ima poškodovan sklep in predkratkim je imela odstranitev seskov zaradi tumorjev. Dolga zgodovina, vendar je vse hkarbro preborbala. Od prvega dneva ni nikoli jokala ter je izredno navezana na družino. Osebno zame krasen pes. V 9 letih je točno to kar sm si želela in točno vem kaj trenutno dela. Ima svojo rutino in svoj mir. Ni zahteven pes. Do lanskega decembra smo imeli tudi ovčarja, ki je zaradi starosti poginil. Sedaj želim pod svoje okrilje še enega živahneža, vendar se porajajo dvomi, ja ali ne. Kako bo če me ne bo doma? Kaj če ga ne bom mogla ukrotiti? Kaj če bo Lana užaljena? Sicer sem zagledana v špringerje, vendar trenutni mešanček, ki ga grem v soboto pogledat je krasn pes. Ampak porajajo so dvomi

Športna nedelja je prinesla plezanje in izlet na Šmarješko goro. Plezanje je meni neznan šport, nekajkrat sem na daleč opazovala in razmišljala če, če, če je to zame. Vendar je ostalo le pri tem. Tokrat pa se je zgodil pravi mali športni dan. Po principu "fallow me" smo sledili Davidu nekam v Škofjeloške konce. Nato smo zaprli vrata lepemu vremenu in se podali v klet in v umetno steno. Hu, nov svet. Naravnost, previsno, po stropu, s štrikom, plezalke, noro. Primeš se za sladoled, stopiš na morsko zvezdo, zgrešiš ribo in padeš s stene. Še enkrat. Še malce težje. Izkušeni so plezali do vrha, jaz sem postopoma zbirala pogum. Tresle so se roke, rodila se je želja po "sem pa še pridemo". Lep štart, vendar ker zunaj kuka sonce, gremo še na Šmarješko goro na gibanico in čaj. Potem pa še na pozno kosilo. In sedaj se v postelji grejeva in reflektirava današnji dan. Bilo je lepo!!

... za pobiranje steklovine je ob 7h zjutraj. Naši smetarji so prvaki!

Bajkanje kot trekkanje. Po budilki, sva naložila kolesa v avto in se odpeljala na gorenjski konec. Parkirala sva v Mojstrani ter odpedelirala po kolesarski poti proti Kranjski gori. Pot med drevesi je precej simpatična, vendar tudi precej obljudena. Družinice na kolesih, mulci na kolesih in potem vsake kvatre norci na kolesih. Kislice, ki že na daleč vpijejo naj gremo stran. Še huje so tisti, ki se kar prikradejo za hrbet, da skor padeš v rikverc ko ga zagledaš. No gužva se dela samo na slovenski strani. Midva sva se odločila da greva še na Lago di Fuschine in do Trbiža. V Italijo na prešvicani šoping. Zaključila sva z zmernimi 70km, malico nekje na travniku, prepihanimi glavami in utrujenimi nogami. Lušno. Nato sva se namesto domov zapeljala še v Tržič na dirt jam. Super so zrihtali fantje...muska, hrana, pivo in spektakel. Joy oh joy. Sobota kot se šika!