Creative Wanderlust

Tokrat v znamenju Bonda. Drugače tako kot vsa leta - pisana, energična, zabavna in polna ljudi. Bilo je kar nekaj tematskih mask, tudi dva zdenka sirčka :) Fajn za en sprehod na Krvavec, kjer letos in lani nisem bila s smučami. Enostavno ni več to to. Ampak za spomladanski sprehod pa ravno pravšnji. Torej Luža je uspela v sončni soboti s pravimi triki in pogumnimi sodelujočimi. Mogoče so pridobili še kakega navdušenca. Se splača it pogledat, če ne drugo te premami vonj čevapov:)

Mini potovanja so ravno tako zabavna kot tista daljša. Lonly, logistika, raziskovanje mesta, uživanje v lepotah narave ter mogočnosti mesta. Energija prostora je pomembna in Pariz jo ima. To je tisto, ko čutiš da te mesto lahko posrka v svojo dinamiko in se tam počutiš domače. Sicer za življenje in preživetje bi rabil še ogromno informacij, ampak mini potovanja so namenjena uživanju ter brskanju po straneh lonlija. In ko na letališču čakaš na povratek si utrujen od poti, ampak navdušen nad novimi spomini ter objemi, ki te pričakujejo doma. Ponedeljkovo jutro je bilo težko. In tako kot povsod še vedno igra muzika mesta ko se spomniš nanj. Všeč so mi spontani muzičarji, sovražim pa tiste, ki silijo vate ko stojiš na prehodu za pešce. Na potovanjih moraš biti včasih tudi malce grob, da tečen do tujcev, če ti udirajo v soebni prostor. Drugače se jim itq ogneš, čeprav lokalci so bili kar prijazni. NE priporočam kitajske hrane. Še danes mi okus greje cetova juha, blah. Raje rogljiče

Oh, Pariz! Sedaj vem zakaj bi lahko živel tukaj. Vse je veliko, zgodovinsko in prostorno. Vse nosi nek pečat, pa vendar paše v naš čas. sicer ogromno turizma, vendar če zaideš malo stran od main zadev, se lahko preprosto zgubiš v arhitekturi in času. Obiskale smo Louver in slavno Mono Liso. Krasna galerija, čeprav sovražim pohode po muzejih. Pred njim pa trume ljudi, ki se enostavno zgubijo na spomladanski travi, po parkcih, kafičih in promenadah. Ljudje so danes ure in ure sedeli ob Seni ter se nastavljali soncu. Najcenejša oblika uživanja, ker dejansko so cene nore. Pivo 6, solata 12€, menija ni pod 10, kava 5€, bolje da se o cenah ne razmišlja. In po obisku La Fayette shopping centra se ti obrača želodec in iščeš je izhod ven. Potrošniki, ki vzgajajo male grozne potrošnike. Moj najljubši del Notra Dama je njegova zgodba in gotska pojava z vsemi pošastimi na čelu. Gotskega stila je kar nekaj in po strehah sodeč se lahko v mislih mirno preseliš v Barcelono in Familio Sagrado.

Končno novo potovanje. Destinacija Pariz. Nisem imela pričakovanj, prej veliko radovednost. Spakirala sem precej hitro, vzela najosnovnejše in volia. Moja potovanja so sicer precej robinsonska, torej najboljše obleke pustiš doma, vzameš boemske hlače in razvlečene puloverje in greš biti neopazen turist. Torej punce smo se kar znajdle in prispele do hotela, ki je v okrožju Chinatown. Kratka noč in zgodnje jutro. Najceneje se po mestu prevažaš z metrojem in peš. Ljudi je vseh oblik in glede na to da sem superge spremenila v šlape sem zgledala še precej normalno. Doživela sm višinski šok na Eifflu in se držala kot paličnjak stene. Razgled je fenomenalen, ampak dvigalo je adrenalinski park. Pri Eifflu smo bile precej zgodaj in prehitele dolge kače, ki so se kaj hitro nabrale. Nato je sledil sprehod po sončku do slavoloka zmage pa pohajkovanje in kosilo na Champs Elysees. Čebulna juha in cream brule, francosko ni kaj. Pivo na elizejskih poljanah in nato Louvre. Krasno krasno krasno. Paris

No v zelo kratkem času je naša familja doživela dve operaciji. Oče je imel predvideno operacijo hrbta, brat pa nepredvideno strgane ramenske vezi. Oče je imel kar prijetne sestre in sobolnike v sobi. Torej kar dobro izkušnjo brez komplikacij. Rana se celi in upam da bo postopek prinesel željne rezultate. Brat po drugi strani je doživel čisto drugo izkušnjo. Sicer super zdravika in osebje. A je imel v sobi nekega odvisneža od mamil, ki je celo noč robantil, kadil v sobi, pošiljal v tri krasne vse, mu je ponoči skoraj padel v posteljo in podobno. S tem, da je imel pri sebi še malo robe. Super. Človek po operaciji, na ifuziji rabi mir, ne nekoga ki celo noč povzroča probleme. In potem se vprašaš, ali je diskriminantno če rečeš, da bi za take mogle biti posebne sobe? Ali pač vsi plačajo zavarovanje vsi v iste sobe? Hmm. Sicer pa vsa čast medicinskim sestram, ki res nudijo vse kar rabiš. Dvigujejo nebogljene stare ate in jim dajejo kahelce pod rit. Pomagaja če ti je slabo. V glavnem so r

Some work, mostly fun, some recreation, a lot of good vibes, sun, wind, exploring, smell of the sea, smell if pine trees, fish, long walks, sunsets and cherry blooming, oh spring on the cost line is magnificent!

In sem šla (skupaj s spremstvom) na kliniko se malo pogovoriti. Prvi vtis je bil woa, kje pa sem? Naslednji pa: saj tu so vsi z istimi problemi kot jaz. In se že počutiš malce boljše. Nato izpolniš krajšo anketo, sestra ti naredi nekaj standardnih testov in zatem malce počakaš na zofi. Ne govoriš, le opazuješ in si v svojem svetu razlagaš zadeve ter si skoraj malo vesel in veliko prestrašen. Nato prebereš nekaj zgodb o uspehu in si že malček bolj pogumen. Pride zdravica in greš v ambulanto. Tudi ona pregleda oči in ti svetuje kaj bi bilo zate glede na dioptrijo in motnje primerno. In dobiš upanje, ker je osebje res prijazno in razume strah in vsa vprašanja. Se pogovoriš, pozanimaš o možnih zapletih, razložijo ti kako poteka operacija in nato si na vrsti ti. V zdravstvu je to tretirano kot lepotna operacija (četudi si slep ko noč). No v mojem primeru pride v poštev tehnika zdravljenja z vstavljanjem zunanje leče pred tvojo lečo v očesu. Sliši se grozno pa ni. Govora je v 2mm reže, ki pi

Včeraj sem gledala preverjeno in štorijo o ženski, katera ima redko očesno bolezen, ki ji omejuje vidno polje. Ime bolezni je dolgo in zakomplicirano, enako kot bolezen. Vidi enako kot čez slamico. Določenih predmetov ne vidi in vmes je bila že skoraj slepa. Zdravila ni. Enako kot vsi z očali, sem točno vedela o čem govori. Sicen nimam te bolezni, imam pa zelo visoko dioptrijo in astigmatizem. Že od nekdaj. In še danes se mi smilijo malčki z očali, pe ne da jim bi bilo kaj hudega, ampak pač s slabim vidom si pač prikrajšan za določene zadeve. Ukvarjati se moraš z izbiro očal, stroški leč, ker športati z očali je izredno nepraktično, z nenehnim podaljševanjem vozniške, izbiranjem potovanj, kjer imaš možnost dobre higiene, paziti moraš na glavo in oči, kar pomeni nič žog v glavo, ne skakanja na glavo. Mulci očala zlomijo, zgubijo, itn.. Sama nerada gledam tiste očala iz osnovne šole. Pač biti dokaj slep brez očal ni lahko. Večino časa uporabljam leče, kadar imam očala je jutranji mej

Villacher orginal za zajtrk!