Oči in njihove hibe

Včeraj sem gledala preverjeno in štorijo o ženski, katera ima redko očesno bolezen, ki ji omejuje vidno polje. Ime bolezni je dolgo in zakomplicirano, enako kot bolezen. Vidi enako kot čez slamico. Določenih predmetov ne vidi in vmes je bila že skoraj slepa. Zdravila ni. Enako kot vsi z očali, sem točno vedela o čem govori. Sicen nimam te bolezni, imam pa zelo visoko dioptrijo in astigmatizem. Že od nekdaj. In še danes se mi smilijo malčki z očali, pe ne da jim bi bilo kaj hudega, ampak pač s slabim vidom si pač prikrajšan za določene zadeve. Ukvarjati se moraš z izbiro očal, stroški leč, ker športati z očali je izredno nepraktično, z nenehnim podaljševanjem vozniške, izbiranjem potovanj, kjer imaš možnost dobre higiene, paziti moraš na glavo in oči, kar pomeni nič žog v glavo, ne skakanja na glavo. Mulci očala zlomijo, zgubijo, itn.. Sama nerada gledam tiste očala iz osnovne šole. Pač biti dokaj slep brez očal ni lahko. Večino časa uporabljam leče, kadar imam očala je jutranji mejkap loterija, kar pade pade. In razmišljam o operaciji oči. Mešani občutki, kaj pa če...Oči so tako občutljiv organ in misel na laser, ki škreblja po tvojem uču, me male vrže s tira. Ker pa imam visoko diptrijo je možno, da to sploh ne bo možno. Druga malo bol nepoznana varianta, ki ima tudi več zapletov je vstavitev zunanje leče. Kar me še bolj boli. Načeloma sem se sprijaznila, da sem slepa kot krt na soncu, ampak vidim pa. Tehnologija gre naprej in danes grem po nekaj odgovorov. Potrebno se je soočiti s strahom. Potem so tudi odločitve lažje. Ah ja:)

Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža