Zgodbe iz Zaloške

No v zelo kratkem času je naša familja doživela dve operaciji. Oče je imel predvideno operacijo hrbta, brat pa nepredvideno strgane ramenske vezi.
Oče je imel kar prijetne sestre in sobolnike v sobi. Torej kar dobro izkušnjo brez komplikacij. Rana se celi in upam da bo postopek prinesel željne rezultate.
Brat po drugi strani je doživel čisto drugo izkušnjo. Sicer super zdravika in osebje. A je imel v sobi nekega odvisneža od mamil, ki je celo noč robantil, kadil v sobi, pošiljal v tri krasne vse, mu je ponoči skoraj padel v posteljo in podobno. S tem, da je imel pri sebi še malo robe. Super. Človek po operaciji, na ifuziji rabi mir, ne nekoga ki celo noč povzroča probleme. In potem se vprašaš, ali je diskriminantno če rečeš, da bi za take mogle biti posebne sobe? Ali pač vsi plačajo zavarovanje vsi v iste sobe? Hmm.
Sicer pa vsa čast medicinskim sestram, ki res nudijo vse kar rabiš. Dvigujejo nebogljene stare ate in jim dajejo kahelce pod rit. Pomagaja če ti je slabo. V glavnem so res one podporni steber.
V glavnem imam sedaj Ljubljanske Zaloške dosti. Ulica po kateri so ljudje v šlafrokih čisto nekaj normalnega, ulica kjer je stojalo z infuzijo pač modni dodatek in kjer so uniforme zakon. Sicer je klinični potreben obnove, a ker ni keša pač ne bo. Dvigala so sumljiva. Vonj vedno enak, mešanica telesnih izločkov in zdravil. Bit pohabljen je slabo, biti bolan pa še slabše, še posebej če ne veš kaj ti je. In v vsej gužvi si ti le nekdo, ki ga dajo na mizo in razrežejo, udarijo po riti in next:)

Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža