Creative Wanderlust

Veliko mesto. Glavno mesto Španije. Tukaj sva dobra dva dni, jutri odpotujeva v Valencijo, kjer se zaključuje najino potovanje. Madrid je kot mesto mogočno. Ima precej velikih zgradb, veliko arhitekture, zgodovine in vedno je nekaj za početi. Madrida enostavno ne zmanjka, za vsako ulico je nov trg in nove poti, kjer je treba iti. Lahko se zgubiš v čudnih četrtih ali pa tavaš po ogromnih placih. Temu primerne so tudi cene. Na jugu sva bila navajena sieste, tu petek in svetek obratujejo vse zadevščine. Torej show me the money princip. Turisti so molzne krave. Sicer, če se ogneš največjim ulicam, lahko preprosto uživaš v mogočnosti mesta. Lahko je precej udobno ali pa precej smrdljivo, obstajata obe skrajnosti. Veliko je beračev, doživela sva nekaj protestov, a po drugi strani turizem laufa in drage trgovine služijo. Kapitalizem dela svoje. Danes sva si radovedno ogledala Real Madrid stadion, 16€ za entrado (kar je za naju, ki sva bolj priložnostna navijača) veliko. Ampak, da sva pogleda

Preprosto: greš na rogljiček in kavo ter nato v njihov "tivoli", t.i. Parque del Buen Retiro. Ogromna zadeva, kjer ljudje tečejo, se sončijo, kofetkajo, počivajo, prostor, kjer igra orkester in se ljudje družijo. Na umetnem jezeru kvadrature za fuzbal plac pa si lahko tudi sposodiš lupinco ter greš en krog. Vse skupaj je res nedeljsko. Tam bi lahko sedel in opazoval ljudi cel dan. Usedel bi se pod drevo in užival v senčki ter se zabaval z zgodbami ljudi. Nedeljski Madrid te umiri.

Sevilla je Španija! Ima ogromno gotsko katedralo, alcazar, umetniši okoliš, kjer se z lahkoto zgubiš med ozkimi ulicami, ima zgodovino flamenka in bikoborbe in ima el centro za polne denarnice. Je urejeno in se prebuja pozno. V Španiji se dan začenja res pozno, prvo sonce se pokaže šele okoli osme ure, do večera že sije :) Torej iz Jereza sva jo mahnila v Sevillo. Dan sva preživela med raziskovanjem tega krasnega mesta s posebno arhitekturo ter se izogibala el centru. Popoldne sva se odpravila na siesto. Tu se je zgodil drug kulturni šok, a pustimo to za drugič. Vse kar ni bližnji center, ni udobno. Zgodaj zjutraj sva prebudila varnostnika, mu dala ključe in dva tv daljinca ter jo mahnila v veliko mesto Madrid. Zaključila sva z el coche, el chofer je prepeljal dobrih 2000 km. Bravo el chofer! Andaluzija je prelepa pokrajina. Najlepši mesti sta zagotovo Cartagena in Sevilla, po duši in vzdušju jima sledi Jerez in Granada. Od Tarife gor je še posebej fajn, nek poseben vibe. Počutiš se

Malo špansko mestece znano po sherriju, vinu in vseh španskih rečeh. Imajo eno fajn prednost, ni veliko turistov. Hkrati so nižje temperature in lahko mirno raziskuješ okolico. Peš seveda. Prehodila sva mestno jedro in raziskala nekdanjo islamsko utrdbo Alcazar. Kot večina tukajšnih mestec ima vsaj eno eno rimljansko ali arabsko dediščino, posledica zgodovine. Ljudje ne govorijo drugega kot špansko tako, da se večino časa pretvarjava da razumeva. Danes na primer sem v eni lokalni trgovini naročila 2 rogljička in empanado ter dobila dva double decker toasta s šunko, puranjim mesom in zelenjavo...vse kar sem hotla je bil rogljiček. Nesporazum. Privoščila sva si el lunch in liter sengrije ter nabrala el power za jutrajšno Sevillo in nato miljonski Madrid. We are going to the big city. 

Iz Malage sva zjutraj šla na pot v Tarifo. Cilj je bil whale watching in okoliške plaže. Tokrat so naja ocurili s cestnino še za nazaj. Avtopista ni enako avtovia. No nima veze, pripeljeva, parkirava in kar takoj na obalo. Piha rahel vetrič, odprejo se kilometri peščenih plaž. Waaa awsome! Malce potacava po Atlantiku, ki je še vedno mrzel in odideva na kufetek. Krasen razgled za 1,5€. Kasneje sva odšla še en krog in na manjše predavanje o kitih in delfinih. Torej v pasu Gibraltarja se nahaja kar nekaj vrst delfinov in kitov, kljub ogromnem morskem prometu. Najlažje se vidi delfine in največji je fliper, čeprav najbolj akrobatski je najmanjši navadni delfin. Sicer sem upala, da bodo orke, vendar zanje pravijo da, kadar so one na lovu za tunam, ni nikjer nobenega drugega. Še najpočasnejši kit pobegne iz ožine. So nevarne in precej pametne. Sicer pravijo, da se rade delajo neumne, vendar dobro vedo kaj delajo. Teta tam je tudi povedala, da so delfini v ujetništvu grozno nesreč

Siesta in senca sta najini prijateljici. Včeraj la playa in raziskovanje Castelo de Giblartar v Malagi.  Zvečer pa na pivo, da se malce ohladiva. Ponavadi gre okoli 12h dogajanje v prvo, nato pa se okoli 19h spet vrne na višje prestave. Danes sva prezgodaj vstala, kar pomeni da je težko dobiti rogljiček, če še ni pečen. Pri jutranji kavi se je natakar vneto pogovarjal z nama, a vse razen cafe con leche je zame višja matematika. Račun je cuenta. juhu :)  Po "zajtrku" sva se odpravila v Rondo. Podeželje okoli Malage je posajeno z oljkami, trtami in še nečem. Zgleda lepo, a nikjer nobene žive duše. Prideva v Rondo in turistični šok.Glavna ulca je en velik šoping center. Hitro sva jo ucvrla po svoje in se zabavala s fotkičem.  Turizem sva zamenjala za divjino in šla še malce naprej v Sirro de Grazalemo pogledat Embalse de Zahara.  Zgleda lepo,a nekako zapuščeno. Navigacija je tudi 100krat navigacija če te pelje nazaj skozi Vršič. A se nisva dala in te

Pozdrav iz vroče Španije in nadležno vroče Malaga, ampak nama je kul.  Torej kratek povzetek za pretekle dni. Po planu pristaneva v Valenciji, potem malce medlava po letališču in se z metrojem odpeljeva do najinega hotela. Ugotoviva, da imava hotel precej daleč od mesta in po izstopu iz metroju spoznava pojem kulturni šok. Midva slovenčka v španskem getu. Najbolj bela in edina z ruzaki. Končno hotel, bolj hiša duhov. Na recepciji en mlad fant ugotovi, da v bistvu sploh nimava rezervacije od petka na soboto ampak od sobote na nedeljo. Jaiks, moja napaka. Ampak hiša duhov ima sobe na voljo. Soba ni soba temveč manjši stanovanje. Ok, kaj sedaj, treba je jest. Odpešačiva en krog, da se navadiva na špance in zaideva v neko pizzarrijo, kjer se znajdeva v pristni španski gostilni in uživava v ambientu. Top. Zjutraj nazaj na letališče in domov. NE! Po avto in dalje. Sposojena navigacija je vredna več kot bi človk mislu. V prijetni klimi pičiva do Alicante. Precej turistična zadev

Pa smo jo dočakal, Nočno 10ko 2012. Vreme se je puntalo že nekaj dni prej. V soboto je sicer kazalo, da se bo držalo, no pa se ni. V času mojega preoblačenja v tekaške cote se je pošteno zlilo, tako, da sem imela resen problem priti nazaj v šotor k mizi, saj so bili vsi vhodi totalno nabiti, s šotora pa so tekli slapovi vode. No nekako mi je uspelo, čeprav so se mi čevli že napolnili z vodo. Potem smo čakali na nove informacije. Vmes je crknila še elektrika. Kmalu so mojstri to zrihtali in nas začeli bodriti, da naj se pomaknemo proti štartu. Ajde, gremo. Pa smo jo odmahali do štarta, kjer smo prišli ravno v času odštevanja. Začelo se je precej gužvasto in ker na roki nisem imela ure (ker v dežju itq štrajka), sem si ga vzela na izy. Najprej prehitim vse tiste, ki se gužvajo v skupinah. Po 3 ali 4 km se situacija malce skulira in pičimo dalje. Vročine ni, temperature so prave, vzdušje boljše kot kdajkoli. Dež je spucal vse mevže. Hitro je minila tale 10ka, malce drugačna, a fenomena

A dog is the only thing on earth that loves you more than you love yourself. ~Josh Billings

...v Piran ko turisti zginejo, ker je res čudovit:)

Vikend na obali, malo druženja, nekaj dela, veliko vročine. Tokrat sva sabo vzela Lančo in pustila hišo naj se čuva sama. Jezik je imela dva dni do tal, ker dopustniški dnevi so naporni. Je treba čuvat kamne da ne zbežijo in čuvat delavce, da delajo. No peljala sva jo tudi do morja, čeprav je obala bila oblegana z vseh strani, ampak ker se j 10 letih že navadla manir in ne skače in ne teži je bilo vse ok. Seveda pod nadzorom, da se kak tuj otrok ne približa ali vanjo vrže kak kamen, ki tako fajn pluskajo. Načeloma smo se namočili potem pa nazaj v raj. Nisem še videla toliko ljudi na obali, senca je bila najbolj iskan prostor, ožganih ljudi je bilo veliko. Načeloma se obali izogibam oz. grem v morje samo kjer ni obleganja. Kuža je užival, po plavanju je tako zmatrana da se zvečer kar zlije na svoj prostor. Midva sva uživala, sva se naspala kjub vročini. Naslednji vikend je blejski (Nočna 10ka), potem pa že dopust:))

Top 9 travel tips  by Paulo Coelho. I totaly agree with all nine of them, especialy be open and hang out in bars :) But going and planning the journey alone is much more fun and interesting then lying in all inclusive hotel resort. You see more, you talk with your partner more, get to know each other, and meet a lot of new faces, meet the locals and different culture. Last year we cruised Portugal, in two weeks we will be in Andaluzia. I have been in Barcelona, but there is so mush to see in Spain. I still have some more road trips in my pocket like Romania+Turkey and Indonesia and don`t forget bike trekking in Peru. So many plans so little time, but step by step we are slowly making thing happen :)

Kaj je to? Nekaj dietičnega? Mogoče za denarnico, ampak redilno za dušo. To je enkratno popotniško dogajanje pri Lepi žogi v Ljubljani. Tako so nas včeraj ob vrčku piva in limonadi z medom popeljali na vertikalne avanture, kolesarske ture v Peru in na konje v Mongolijo. Zaželiš si neskončno dni dopusta in povišico v službi, ampak če samo malce zapreš oči in užvaš trenutek, potem veš da vse ob svojem času. Tudi srkanje limonade po službi in mini oddihi za vikend te napolnijo z energijo. Priporočam...danes mama afrika :) Slik ni, ker so bile prikazane toliko lepše.

Vročina povzroči bežanje v hladne doline. Zato sva odšla iz segrete sobe proti Kamniški Bistrici. Zadala sva si slap Orglice. Peljala sva se iz 35 stopinj, ki so se hvaležno spuščale vse na končnih 28 stopinj. Kar malu sva sedela na začetku in dihala. Nato pa proti Orglicam. pot je enostavna in prijetna. Ker ni bilo od nikod nobene vode, samo bele skale, sem že mislila da sva zašla. Nato pa končno šumenje med skalami. Voda, tolmunčki, nobene gužve. Sedla sva na eno veliko razgledno skalo in zrla med drevesa in uživala v hladu. Kako prijeten prostor, obdan s skalnatimi stenami in prijetnim vetričem. Ostala sva dokler se ni temnilo, nato pa nazaj. V mestu je postalo znosno, sladoled sva zamenjala za lubenico in manj je postalo več kar se tiče oblek.

Nedeljsko jutro se je skuhalo v nedeljsko vročico, 36 stopinj. Štart cca 700 kolesarjev ob 9:00. Prvi Roglič je pribremzal po 3:40h, najhitrejša punco Teja Gulič pa 4:06h, rispekt. Ob 13:00 je bilo namreč tako vroče, da če si stal res pri miru je švic tekel s tebe. Grozno vroče. Najpočasnejši je vozil cca 8h. Vsakemu čast. Na to dirko se moraš prijaviti s pametjo, kakšen random padalec ni dobro da se znajde v tej množici. Torej Alpe so uspele, naslednje leto spet. Sedaj pa naprej na Juriš.

Ma ke je lep tale naš Bohinjski kot. Sva šla prvič letos po poškodbi, ki se je zgodila v začetku maja. Sedaj je pavec malo krajši a zaceljen. Torej pustiva avto v Bohinjski Bistrici potem pa po kolesarski poti do jezera. Nadaljujeva ob jezeru proti Ukancu. Čas za mrzlo pivo. Zamika me voda, vendar je bila zaradi vetra precej namešana, kar pomeni mrzla. Torej odpraviva se po notranji makedamski poti do slapa Savica. Ker je ogled slapa zaračunan, denar za vstopnino raje porabiva za nakup bohinjskega sira. Nato pa nazaj v Ribičev laz. Čas za kosilce in ledeno kavo, skok v vodo in precej bolj prijetno kolesarjenje proti avtu. Bohinj je res magičen. Voda turkizne barve, obdan z gorami in gozdovi, prijeten čas za chillanje. Domače!