Creative Wanderlust

Spomladi sem svojo 3 leta staro Garmin 405 zamenjala za novo Garmin 210. Stara je imela obroček na dotik in se ji je po določenem številu treningov zmešalo. Končno sem obupala nad nad njo ko mi je na zadnjem LJ maratonu po celo nočnem polnjenju od štarta do cilja pisalo 73% baterry. Zmrznila, crknila. Navdušena nad novo sem začela s treningi. Po parih mesecih sem želela treninge prenesti na Garmin connect in ura med prenosom crkne. Nisem jo mogla oživiti. Ko sem jo že jezno želela nesti nazaj je spet začela utripati. Jo nafilam in uporabljam naprej. Kmalu se spet ponovi zgodba - jo dam polnit in crkne. No ko se mi je to zgodila sedaj sem en dan puhala ogenj ter jo nato nesla na servis. Tam pravi teta da jo moram po treningu umivati in redno brisati treninge. Prvič, treninge dajem dol redno. Drugič, vmes sem jo že sama nadgradila. Tretjič, nikjer v uradnih navodilih ne piše o umivanju. Poznam primer, ko se je kljub temu hudem vodnem standardu, ura rosila! Nisem dobila odgovora zakaj

Post Kdaj bo ljudjem jasno da post ni namenjen hujšanju ampak raztrupljanju telesa? Cilj ni izguba teže ampak razbremenitev organov. Izguba teže je samo poledica, ki pa izgine ko se vrnemo k normalnemu (zmernemu, zdravemu) prehranjevanju. Takšni članki so samo zavajanje - hujšanje in že vsi berejo. Priporočljiv je en daljši cca 7-14 dnevni post, kjer je treba odmisliti tudi stres in se spočiti v mirnem okolju. Prav tako post ni za vse ljudi, saj lahko močno obremeni ljudi, ki tega niso navajeni. Nikoli ne sme potekati pod stresom! Sama ga še nisem prakticirala, vendar poznam ljudi, ki so ga in strokovnjake s katerimi sem o tej temi govorila. Če si na postu in v službi in umiraš od želje po hrani in se ti poglavi mota le hrana, potem je bolje da nisi na postu. Torej ljudje razmišlajte kaj želite s telesom ali raztrupiti s postop ali pa hujšati z dieto. Pamet v roke.

Ko se zabubiš v bralni kotiček in izgubiš med zgodbo...V knjigarnah omamljen od vonja novih knjig....Bralne police pa se polnijo. Nekaj fore je še :)

Na koncu je življenje res bedno. Omagan, nezmožen, nervozen. Na koncu se vrneš na začetek. Pamet odjadra po svoje. Rek, da je navada železna srajca se potrdi. Tele zleze samo vase in počasi odpoveduje. Hira, medtem ko možgani še delajo prebliske brez konteksta. Na koncu ni bližnjic. In namesto mirnega poslavljanja, je največkrat hektično iskanje rešitev in lajšanje bolečin. Vendar tu smo in treba je dat skos. In sestre, ki to obvladajo so najmanj plačane od vseh. Jaz jih občudujem. Pomagajo, ko smo že vsi blazni. Ker na koncu, če te ne rukne, te pobere bolečina, ki te naredi blaznega. Na koncu iščeš odpuščanja, čeprav tega ne moraš povedati, želiš in besed ni. Tako kot na začetku želiš a ne znaš povedati. Poslavljanje pa je včasih tudi katarza. Here it goes...the last part of the journey of my grandfather.

Vsi vemo kje je Kozika. Načeloma tam govorijo francosko, vendar imajo dvojezične table, original francosko in korziško francosko. Nacionalisti načeloma original francoske table sprejajo in streljajo, zato boste večkrat naleteli na prestreljene znake. Po Korziki se pasejo neke male kravice, ki se rade potikajo čisto povsod. Imajo pa tudi prostoživeče pujse, ki največkrat končajo v korziških specialitetah. Znani so tudi po divjih pujsih, vendar teh nisva videla. Meso imajo torej izredno dobro, ki pa je tudi dražje. Ena boljših zadev je korziška solata: mešana solata, kosi pršuta in slanine, sirček, pinjole in orehi zabeljeno z olivcem in sladkim balzamikom. Kulinariko imajo kar dobro, podobno naši, vendar z različnimi okusi - francoski gurme. Imajo tudi precej super pivo Columbo in Pietra. Oba se prodajata v različnih steklenicah, najboljše pa je v 0,75l flaši, ker ko jo enkrat odpreš jo pač moraš spiti. Pa še paše v vročini. Čeprav sva zaradi campinga, večkrat imela toplo pivo, ki sva