Na koncu

Na koncu je življenje res bedno. Omagan, nezmožen, nervozen. Na koncu se vrneš na začetek. Pamet odjadra po svoje. Rek, da je navada železna srajca se potrdi. Tele zleze samo vase in počasi odpoveduje. Hira, medtem ko možgani še delajo prebliske brez konteksta. Na koncu ni bližnjic. In namesto mirnega poslavljanja, je največkrat hektično iskanje rešitev in lajšanje bolečin. Vendar tu smo in treba je dat skos. In sestre, ki to obvladajo so najmanj plačane od vseh. Jaz jih občudujem. Pomagajo, ko smo že vsi blazni. Ker na koncu, če te ne rukne, te pobere bolečina, ki te naredi blaznega. Na koncu iščeš odpuščanja, čeprav tega ne moraš povedati, želiš in besed ni. Tako kot na začetku želiš a ne znaš povedati. Poslavljanje pa je včasih tudi katarza. Here it goes...the last part of the journey of my grandfather.