Creative Wanderlust

 Ta teden smo začeli s pripravami na Ljubljanski maraton 2012, ki bo konec oktobra. Pridružujem se jim že tretjič, sicer pa jih vodita trenerja Trisport kliba Kamnik. Zanje se vsakič odločim predvsem zaradi družbe pri teku in osvežitve tekaškega znanja. Paše se po poletju spet spraviti v pogon in paše pri tem tudi malce spodbude. Najboljši so pripravljeni že sedaj, ostali zamudniki pa hitimo v pravo formo. Čeprav začnem s tekom spomladi, vmes za kak mesec ali dva kar konkretno zmanjšam trening. Toliko stvari je še, toliko športov, enostavno tek pride v ospredje spomladi in jeseni. Po dobrih treh letih teka so mi osnove kristalno jasne, ni bilo nobenih večjih poškodb (le po prvi 21ki rahlo vnetje - asfalt) in v teku še vedno uživam. Ni pa več glavna motivacija, ampak še vedno predstavlja izziv. Tokrat želim videti, če mi bo uspelo napredovati v hitrosti ter, da bo tokratna 21ka lažja kot prva, ki je bila bolj "samo da pretečem". Želim si znebiti še kak kg, ker je pot

Gojzar team Planina Osredek  je priročen in hiter cilj za vse lokalce, tudi zame. Cilje je bil vzpon na planino ter nato še na Kamniški Vrh. Hkrati uhodim še nove gojzarje. Okvirno za vzpon naj bi porabila 2uri. Pa sva šla, mimo izhodne točke nekam v maloro. Zgrešila sva markacijo na začetni smreki in 50 minutni vzpon zamenjala za 1 urno lutanje gor dol in počez, vmes sva našla še en slap ter nato našla najstrmejšo pot navzgor (plus še ena ura). Res sva hodila 2 uri, ampak 1 uro iskala pot ter nato grizla kolena. Priznam, da sem bila že kar tečna, zaradi te čudne organizacije. Bilo je precej vroče in lutanje in porabljanje energije za iskanje je trapasto dejanje. No na koncu, na cilju, je bilo že vse boljše. Vročina je pripekala tako da sva Kamniški vrh spustila in šla v dolino. Dol sva šla po orginal poti, ki sva jo zgrešila. Sva pa se naučila, da če ni markacij nekaj ne štima. Pohodniške dogodivščine ni kaj. Gojzarji tudi fajn primejo, ampak moram jih še dodobra uhodit preden g

Viševnik, eden izmed priljubljenih dvatisočakov, ima dolgočasno vzpenjanje, a krasne razglede. Od doma sva zaradi nestrinjanja s psom šla kake pol ure kasneje. Verjetno je mislil da gre k frizerju in je protestiral v kotu pod klopjo. Muhasto! A se je nato le vdal in smo odšli novim gorskim dogodivščinam naproti.  Torej na Viševnik sva štartala z Rudnega polja na Pokljuki. Ker je danes Marijin praznik je bil zabasan le Bled, Pokljuka pa mirna, hvala bogu. Res se mi ni dalo ukvarjati z gnečo. Pot se strmo začne in ne popusti vse do vrha. Šli smo lepo počasi in pri počitku iskali senco zaradi Ziggija. Ima le kratke tačke in vsak skok je toliko bolj naporen. Ljudje so spraševali, če bo zmogel in je na koncu dokazal, da z lahkoto. Le čez kake velike skale sva mu malce pomagala. Na vrhu pa se je odprla krasna panorama s Triglavom na čelu. Skoraj bi se ga lahko dotaknil. Šli smo po žig in jo nato s špičastega vrha ucvrli v zavetrje. Naredili nekaj umetne sence ter se spočili ob razgledih

Medtem ko čakate na reportažo o Valenciji smo vam ušli v hribe. Cilj je bila Češka koča (1542m) nad Jezerskim, kjer so danes imeli tudi Ovčarski bal. Žurka in pol nazaj grede. Torej okoli 9h smo jo mahnili na vrh. Najprej gozdna pot nato pa se odpre in malček vzpenja proti vrhu. Ker je precej nezahtevna, je srečati veliko število ljudi in pasjih kompanjonov.  Po počitku smo se odločili še za kočo na Ledinah, cca 1 h iz Češke. Pot do tja je malček bolj interesantna, saj je veliko zajle in klinov. Zame in mojo višinsko problematiko kar zahtevno, ampak z odločnim korakom in malce vzpodbude se vse da. Torej preko Žrela do koče po strmih kanjonih do vrha. Tam smo zasluženo dobili zadnje tri kose štrudla in si sposodili daljnogled za opazovanje alpinistov v Veliki babi. Kot male barvne pike, ki se pomikajo gor in dol ter si vsem dajejo neke signale. Pogumni. Po navdušenju nad vzponom smo jo mahnili dol po slovenski poti. Še malce klinov z ritjo navzdol. Na koncu se pot malce vleče p

Na domače okolje. Vrnila sva se v nedeljo zvečer, no tehnično v Trst že v petek, ampak je bilo potrebno še malo odležat na naši obali. Potovala sva brez problemov, sem pa z veseljem pričakala domače čevape in zelenjavo. Dejstvo je, da ima hranjenje po restavracijah, barih ali mim grede, svoj rok trajanja in včasih bi si rad kaj naredil po svoje pa ni orodja. Načeloma bi pasal še en teden izležavanja nekje ob obali (loviti ribe in nabirati primorski paradajz), ampak treba je spet nekaj malega zaslužiti. Aklimizacija niti ni bila prehuda, saj sva se kar spočila in nabrala nekaj energije na rezervo. Videla sva kar precejšen kos Španije in na koncu sva bila že kar dobra v sestavljanju besed. Potovanja te pripravijo do tega, da imaš še bolj rad domače okolje. Torej zelene gozdove, hribe, jezera, svojo posteljo in kopalnico. Hkrati pa ti razširijo obzorje in te prisilijo, da si samostojen, v smislu, da znaš prebrat kak zemljevid ali prevesti kaka navodila. Potovanja ti dajo res veliko. Spoz