Creative Wanderlust

Novoletni teden preživljamo v Bovcu. Nad nami Kanin, v okolici obilo naravnih znamenitosti. Bovec je aktualen poleti in pozimi. Žal letos ni snega do nižin, je pa vsaj malo zimskega duha. Na Kaninu je relativno dovolj snega,čeprav je treba biti previden, ker nikoli ne veš kje se skrije kakšna skala. Smučarija je. Dobra družba tudi. Raziskali smo izvir Soče in center Bovca. Se udeležli outdoor festivala in Janija poslali na freeride tečaj. Gorenska verzija: en gre in pove kaj se je naučil še ostalim. V glavnem dopust je fajn in aktiven. Včasih nadlegujemo lastnika apartmaja, da prinese svoj tool box in popravi na primer ključavnico. Načeloma pa je tu že samo po sebi krasno.

In dnevov počasi zmanjkuje, pa še toliko je treba narediti. Pa srečati s kolegi na kuhancu, kamor mi je uspelo le enkrat. Se mi zdi da zadnje tedne dnevi kar padajo mimo. V bistvu mi paše, čeprav sedaj s kvalitetnim spancem pošteno tolčem v minus. Zgodila se je osmica in srečanje z Arturjem, zgodila se je službena zabava, zgodil se je Turrach (od njega imam še vedno vidne posledice), rodila se je Maruška in moj Jani je še enkrat stric in ta vikend je božič. Čas za familjo, čas za vse osladne stvari, ki jih ponuja ta čas. Sprehode po okrašenih mestih, kupovanje darilc, druženje s prijatelji in počitek. Naslednji teden pa prihaja druženje v Bovcu in na Kaninu. Novo leto čaka in vem, da : Best is yet to come! :)

...or i will sleep in your bag!

I will develop night vision and yellow fog vision...special demands.

Time goes fast while having fun. Eno leto najine skupne poti in želim si še več najinih trenutkov. Kupil mi je umetniški kovček, hehe, dobro me pozna, a ne ve da bo sedaj za darila dobival le slike :P Hec hec. Najino leto je potekalo brez prepirov, le občasno mulanje, vendar sva skupaj tako sponatana, energija štima in cilji gredo v isto smer. Se ne omejujeva, ampak dopolnjujeva in stojiva ob strani. Komunikacija in spoštovanje, recept za uspeh. Z roko v roki v novo leto...in s čopičem v drugi, da nariševa in pobarvava vse najine dni:)

Ta megla se vleče že cel teden in domov pridem prepozno, da bi ujela dan. Tako peljem Lano ven po mraku ali temi. Včeraj naju je na poti domov sterorizirala sosedova psica. Mlada ovčarka, vendar imam občutek da je agresivna. Prilezela je od nikoder, spušena iz pesjaka, direktno proti Lani z odprtim gobcom. Preden sem dojela, da bo nekaj hudo narobe, sem že tulila in branila Lano. Razumem igranje, ampak tu so bili zobje in skakanje direktno nad vratom ter nasršen greben. To ni igranje. Hvala bogu mi je pomagal sosed ter nato priletela lastnica, ker nisem imela dovolj moči, da jo odženem. Grozno. Flashback na cca 9 let nazaj, ko jo je pri 7 mesecih napadel rotwailer, brez kakšnega koli znaka. Svojega psa imam na povodcu, kadar nisva v gozdu, ker menim da je tako bolj varno. Takšni dogodki pa me totalno vržejo iz tira. Iz tega razloga imam psa na povodcu. In kaj naredi ovčar stari kokeršpanjelki? Nočem vedeti. Želim le, da bi vsi vzgajali svoje pse in hkrati tudi razumeli, da niso vsi tak

Sončno, vendar mrzlo. Nedelja. Po zajtrku hitro v hrib za cca dobro uro gor in nato hitro dol. Šla sva kar na domač teren, kamniško Špico, 660m. Vreme je krasno. Potrebno se je dobro obleči, po stilu čebule, da nato v hrib mečeš dol in na vrhu vlečeš nazaj. Na vrhu sva se podpisala, bilo pa je dobrih 12 stopinj. Upam, da bo zima kmalu tu. Letos je potrebno sprobati še krpljanje in pojačati tek na smučeh. Počepe pa že delava:)

Uni tapravi, domači, s pravo češpljo. Kok so dobri, kako lepo pocrkljajo, ker ji ni velikokrat na krožniku. Danes sem si jih privoščila, pa čeprav zvečer in ni mi žal, njami.

Torej, da se v naši državi dogajajo absurdne stvari že vemo, ampak da so ljudje dejansko tako šibki, da sprejemajo take odloke, to je pa preveč. Novica: http://24ur.com/novice/slovenija/za-nocno-lajanje-100-evrov-kazni.html Moje mnenje: Da gre nekdo na tak način zajebavat ljudi, ki imajo pse ali kmete, ki pošteno kmetujejo, slabotno dejanje. To lahko izvede le nekdo, ki ne pozna podeželjskega življenja in jih absolutno preziram. Nekdo ponoči hodi po tvoji zemlji, pes zalaja in ti dobiš 100 evrov kazi, če imaš zajebane sosede. Petelin zakikirika in 100 evrov kazni. Do sem smo prišli? Katastrofa.

Ta vikend smo jo mahnili pobirati jesenske sadove - oljke, kakije in podobno. Zgodnji štart s kavico in via morje. Na začetku sicer sivkast pogled na portoroški zaliv, nekaj vetra, vendar to ni ovira. Na morju se vetrovne probleme rešuje s kamni. Pravijo, da kar ti ne pospraviš, ti pospravi burja. 14 oljk smo obrali tam nekje od 9h zjutraj do 16 popoldne, vmes pa malce pavze. Smo bili kar pridni. Nato je treba cca 80 do 90 kg oljk peljati v mlin in iz tega rata nekje 10 do 12 l olja. Top season je tudi ta kaki. Ob cestah so že table, kaki na kg in kaki vanilija. No jaz sem dubila še mini sadežek mix limete in pomaranče (mogoče se bo dal kaj izkalit iz tega), probala sem žižule v šnopcu, dobila še neke ogromne hruške in nekaj domačih mandarin. Sadje je res nekaj boljšega kar človek lahko papca. Dobra večerja in dan je bil pri kraju. Oljk še nisem obirala, vendar ni naporno, nasprotno čas kar hitro mine med debato. Pokazal se je še celo sonček. Sedmi dan pripada počitku. Popoldne greva

V nedeljo sva se odpravila iz megle na Roglo. Dokaj zgodaj, ko si bila tla še zmrznjena in malo ljudi. Šla sva za nosom in tablami. Pot je ravninska, malo gore dole, prijetna za kolena in prijazna za oči. Lovrenška jezera so pohorske barje, posejana z borovimi grmički in majcenimi jezerci, ki so nama ponujali krasne odseve. Res lepo za pogledati. Sredi gozda takšna pokrajina. Ko sva se vračala, sva srečala kar nekaj ljudi in sva bila vesela, da sva bila zgodnja. Na cilju sva si po krožni poti privoščila borovničev zavitek in čajček. Sonček se je tačas že prebil do doline. Midva sva se popoldne razvajala še v savni ter večer preživela v domači postelji. V ponedeljek sem potem fasala nek nadležen prehlad, tako da se sedaj cajtam in nalivam s čajem. Imamo pravo novembrsko vreme, megla in še več megle. Kako lepo je enim nekje daleč na jugu:)

Brezplačen vikend paket,noro. Petek saune, danes Graz in jutri pohod plus saune. Graz je eno fajn mestece za raziskovanje in šoping. Najprej sva najdla free parking, nato pa odpeketala za nosom. Malo modernih objektov, starega mesta, navkreber proti gradu, navzdol kot prava turista z vzpenjačo in nato v šoping. Po nesreči sva odkrila nekaj zabavnih popustov ter sva si za "prišparan" denar privoščila ogromen kostanj ter veliko bele kave. Obvezen obisk ikee, kjer je ena od novih stvari tudi mizica za leptop na kateri trenutno tudi tapkam. Sva ravno iz bazenov, kjer sva pretresla svoj špeh in pokazala svoje mišice. Zbasala sva se pod kovter in enostavno uživava. Priporočam takšne vikende, so edini možen recept za filanje baterij in tanšanje denarnice in maščobnih oblog. Ampak slednje tudi če ostanejo, glavno da je duša zadovoljna;)

Spet tisti vikend v letu, ko se še ne zamenja urni kazalec, vendar vsi zgodaj vstajajo ter vozijo v Ljubljano. Roji pisanih ljudi. Tekaška scena je res popularna. Pogovorne teme so kakšen je tvoj tempo, kako se obnesejo superge, rokavice da ali ne, trak da ali ne, kako začeti, koliko je kdo dober, kakšna so pričakovanja in kakšni bodo rezultati. Noro vam rečem. Tekaški praznik. Letos sem tekla 10km, super rekreativka. Priznam na 21 bi trpela, že tako sm čutila kolena, tako da sem se iz osebnih razlogov odločila za 10km in uspešen tek. Ne podpiram izjav kot "kar bo pa bo", ker če nisi ready, potem uničuješ sam sebi voljo do teka. In potem naletiš za ase, ki šprintajo in po 1 km začnejo hoditi. In take, ki odstopajo. Razumem volja je tudi nekaj vredna, ampak na pol bolan in nepripravljen zavoljo svojega zdravja ne hodi na šratno linijo. Privč sem videla štart in cilj kenjicev. Fama jim. Peresnih 40 kg na 42 km. Iz tekaških krogov je precej ljudi doseglo super rezultat. Trenin

Vzameš banano, doliješ sok pomaranče in narežeš hruško....prej jo olupiš. Nato zuuuuuumzzzzuuummm zmikasš in vmes sežeš po kozarec in zaradi preobilice sadja odnese pokrov in bananin zvarek povsod po kuhinji kamor seže domet miksarja. FAIL. Potem pa pucpuc pucati. Ostalo ga je le za nekaj pozirkov, preostanek sadja pa jutri pred tekom. Kaj mi treba tega :)misanja namreč!

Torej, gremo na jedilnik postaviti nekaj novega. Malce preklikamo recepte in izberemo neke pšenične krogljice. Pšenične kugle, kugle iz seitana. Setian je pšenično meso, dobro poznano vsem vegijem. Meni je dober hladen v sendviču z veliko zelenjave ali pa termično obdelan. Tote kugle pa so sestavljene iz polnozrnatega kruha, seitana, čebule, sojine omakce, bazilike, origana in drobtin pa malce vode za vezivo, mogoče kanček olja. Olivnega. V originalnem receptu so notri še šitaki gobe, teh ne maramo. No seitan in kruh sesekljaš in vse skupaj zmešaš v posodi, nato oblikuješ kugle. Zatem jih popečeš do hrustljavega na olju. Ko porumenijo ali porjavijo jih pobereš ven in odstaviš na papirnate brisačke, da popivnajo odvečno maščobo. Serviraš jih par na krožnik, poleg pire krompir in paradižnikova omaka s korenčkom. Njami. Ker je precej nasitno, ne priporočam veliko, raje si potem privoščite sladico. Midva si je nisva, sva se preveč napokala. Kar se mene tiče, zmaga. Prvič pripravljeno, pom

Izlet se je začel s sončnim dopoldnevom v Ljubljani. Turistično polna Ljubljana. Nato sva zviznila iz mesta proti Vipavi. Postanek pri dobrih ljudjeh z namenom ogleda neke male bele kepice. Kepica je žal ostala doma, mogoče mi je malce žal, ampak odločitev je bila takšna kakršna je. Iz Vipave sva odjadrala proti Ajdovščini in nato proti izviru Hublja. Tam pot štarta v hrib proti Otliščkem oknu. Pot je kamnita, skrita za drevesi, primerna za ne preveč vroče dni. Hodiš cca urco. Najlepši del je, ko se prvič odpre pogled na ajdovsko dolino. Krasn. Takrat si želiš še višje. Na koncu se malce bolj dvigne preko skal in kaj hitro si na vrhu. Nato še par korakov desno do okna. Okno je res zanimiv pojav. Prvi vtis je res mogočen, je okno res naredil hudič? Hehe, zaradi burje sva se bolj malo časa zadrževala pri oku, da naju ne bo odpihnilo. Vešča bivakiranja sva našla zavetje ter pomalicala frutabele. Veter je razlog, zakaj na vrhu rastejo drevesa postrani. Navzdol se pot malce vleče, vendar n

Doma imam španjelko, ki bo januarja stara 9,5 let. Ima nekaj problemov z nogami, zato dolgih sprehodov ni več, če pa so pa ji taca večkrat zaspi in potem kleca. Začela sem terapijo z glukozaminom, da ji malce izboljšam situacijo. Pri 7 mesecih jo je napadel rottweiler, v prvi taci ima poškodovan sklep in predkratkim je imela odstranitev seskov zaradi tumorjev. Dolga zgodovina, vendar je vse hkarbro preborbala. Od prvega dneva ni nikoli jokala ter je izredno navezana na družino. Osebno zame krasen pes. V 9 letih je točno to kar sm si želela in točno vem kaj trenutno dela. Ima svojo rutino in svoj mir. Ni zahteven pes. Do lanskega decembra smo imeli tudi ovčarja, ki je zaradi starosti poginil. Sedaj želim pod svoje okrilje še enega živahneža, vendar se porajajo dvomi, ja ali ne. Kako bo če me ne bo doma? Kaj če ga ne bom mogla ukrotiti? Kaj če bo Lana užaljena? Sicer sem zagledana v špringerje, vendar trenutni mešanček, ki ga grem v soboto pogledat je krasn pes. Ampak porajajo so dvomi

Športna nedelja je prinesla plezanje in izlet na Šmarješko goro. Plezanje je meni neznan šport, nekajkrat sem na daleč opazovala in razmišljala če, če, če je to zame. Vendar je ostalo le pri tem. Tokrat pa se je zgodil pravi mali športni dan. Po principu "fallow me" smo sledili Davidu nekam v Škofjeloške konce. Nato smo zaprli vrata lepemu vremenu in se podali v klet in v umetno steno. Hu, nov svet. Naravnost, previsno, po stropu, s štrikom, plezalke, noro. Primeš se za sladoled, stopiš na morsko zvezdo, zgrešiš ribo in padeš s stene. Še enkrat. Še malce težje. Izkušeni so plezali do vrha, jaz sem postopoma zbirala pogum. Tresle so se roke, rodila se je želja po "sem pa še pridemo". Lep štart, vendar ker zunaj kuka sonce, gremo še na Šmarješko goro na gibanico in čaj. Potem pa še na pozno kosilo. In sedaj se v postelji grejeva in reflektirava današnji dan. Bilo je lepo!!

... za pobiranje steklovine je ob 7h zjutraj. Naši smetarji so prvaki!

Bajkanje kot trekkanje. Po budilki, sva naložila kolesa v avto in se odpeljala na gorenjski konec. Parkirala sva v Mojstrani ter odpedelirala po kolesarski poti proti Kranjski gori. Pot med drevesi je precej simpatična, vendar tudi precej obljudena. Družinice na kolesih, mulci na kolesih in potem vsake kvatre norci na kolesih. Kislice, ki že na daleč vpijejo naj gremo stran. Še huje so tisti, ki se kar prikradejo za hrbet, da skor padeš v rikverc ko ga zagledaš. No gužva se dela samo na slovenski strani. Midva sva se odločila da greva še na Lago di Fuschine in do Trbiža. V Italijo na prešvicani šoping. Zaključila sva z zmernimi 70km, malico nekje na travniku, prepihanimi glavami in utrujenimi nogami. Lušno. Nato sva se namesto domov zapeljala še v Tržič na dirt jam. Super so zrihtali fantje...muska, hrana, pivo in spektakel. Joy oh joy. Sobota kot se šika!

...Planina. Sva šla. Zjutraj. Bilo je rahlo mraz, vendar je kaj kmalu zakuhalo. Na planini si iz doline do Zelenega roba v dobri uri. Hvala bogu ni bilo preveč ljudi, glavna romanja so že minila. Tako, da se je odvil krasen dan. In ne, krave še vedno nisem božala, saj mi s tistimi rogovi ne zgleda ravno ljubkovalna žival. Hvala kravica, ker daješ mleko, vendar roge ima z razlogom. Iskala sva žgance, pa so planinci vse pojedli. Svoje kosila sva si zaslužila šele v dolini. Bila sva old skul s sendviči in sokci, pa frutabele. Itak. Pohajkovanje po mehki travi in krasen razgled kvarijo le avtomobili. Ja, kakšen teden mobilnosti bi lahko uvedli že v hribih, ne samo dolini. Pač, stvari res niso več kakršne so bile. Če rabiš žičkarja, se ti elekričar do koče pripelje s svojim navadnim caddijem. Ljudje zidajo zidove in sejejo angleško travco, gradijo saune in pijejo šampanec. Pristni kmetje v dolini skrbijo za pridelek in živali. Včasih smo res tovorili robo, danes smo pač komot. Cesta je in

Smešno, vendar pri ginekologu. Moja generacija gnezdi in se množi. Tako sem danes med čakanjem na KT srečala bivšo sošolko iz osnovne šole, pa eno iz faxa, pa moja najboljša kolegica je nosečka, od fanta sestra in še kar nekaj znank. Sicer so nadvse simpatične, okrogle in enostavno drugačne. Ampak zanimivo se mi zdi, kako smo se cca 20 let nazaj gužvale v ambulanti dva hodnika nazaj, sedaj pa pri teti ginekologinji. Jaja odraščamo. Sama imam še toliko planov in se strinjam, da nikoli ni čas za biti noseč. Včasih se po kakem napornem treningu počutim kot da bom vsak čas bruhala, ko pa slišim še da sama zadeva rojevanja boli, me mine še toliko bolj. Takrat bi vzela dve anti baby tabletki. Podpiram mlade družine in mlade ljudi, ki z vrednotami na mestu razvijajo družine. In čez pol leta jih bom srečevala pri pediatru, v ambulanti dva hodnika nazaj. Sama sem svojega otroškega zdravnika imela do letos, ko sem se zaposlila. Slovo od pediatra je težko :D Enake težave imam z okulisti in zobar

ko bi lahko le, bi bila počela natanko tole....bđiz.

Lani je bilo prvič. Kenijci me niso prehiteli za en krog, končala sem pod 2h in zakoličila zadan cilj 21 km. Kaj je letos novega? Od začetka sezone imam z nabiranjem kmjev probleme. Me je dajala sapa, mi ni ugajala vročina, prehitr dvig pritiska, zmanjka motivacije in preusmeritev v druge aktivnosti. Telo mi je enostavno sporočilo, da rabim predah. Nisem se počutila dobro, še huje, večkrat sem po tekmi bila bleda in samo še za v posteljo. Sedaj sem se odločila, da se spet priključim triatloncem. Temperature so spet v mojem stilu in motivacija je nazaj. Treningi so boljši kot lani. Ne pretiravam in skušam imeti svoj ritem, kar je v skupini kar težko, ker vedno nekdo pobegne. Vendar ko poznaš svoje telo, ko najdeš ritem, takrat si zmagal, takrat delaš sebi v prid. Vsak trening je trening za najpomembnejšo mišico - srce. Z nogami nisem imela nikoli problemov, le  s kisikom, kar je posledica slabe mišice. Sedaj, ko jo matram s klanci in intervali, postaja veliko močnejša in treningi la

Ker je cilj fenomenalno lep. In kristali na koži govorijo Hu-Do. Foto: David Sakelšek, Sleme

Tatuji so precej razširjena oblika permanentne poslikave telesa. Ima ga že vsak gozdni Joža. In dobila sem ga tudi jaz. Moj problem je bil taptu, tatu ki naj bi po določenem številu let izginil. No, izginila je le črna obroba, barve pa so ostale. Tega je sedaj 12 let. Črna je izginila pred 5 leti. Razlog? Kozmetičarka je barvne odtenke nanesla pregloboko in posledično ne bi izginili nikoli. Ostala je le barvasta packa, nekaj zmajček, sedaj izbrisan bacardi znak. Par let sem iskala pravi motiv in se spraševala ljudi koga priporočajo. Eni mojstri so nesramni, eni delajo v dveh delih, eni so nedosegljivi, drugi predragi, tretji šlampasti. Glede na izkušnjo, sem hotela nekoga, ki ima reference, ki je po duši umetnik in kateremu lahko zaupam nekaj, kar bo do konca na mojem telesu. Šla sem k umetniku nedaleč stran iz Kamnika, saj sem njegove reference nabirala že par let. Končno sem ga dobila na telefon in sva se zmenila za rok čez dva tedna. Huh tako hitro. No pa dajmo. Odločena, kaj želi

sonce, vroče, ribe, raki, školjke, morsko, podvodo, nadvodo, blazine, maske, plavutke, senčka, knjige, sončni zahodi in ljubezen, krasn!

Teden dni prilagajanja službenim obveznostim in iskanja časa za počitek, sieste so res zakon. Pa pride podaljšan vikend, ki zmeša vsega po malem. Tako sva odbajkala do Bohinja, ne od doma, od Bleda do Bohinja. Haha, ko sem se vsedla na kolo sem najprej ugotovila, da nimam nobene kondicije več ter da bo treba več vložiti v tele aktivnosti. Sem kar malo zanemarila vzdržljivostne športe. Bohinj, lep kot vedno, nasičen s turisti in mrzel kot ocean. Ampak še vedno lahko najdeš kak košček le zase. Tako sva malo počila v senčki, podebatirala in si spočila oči na hribih. Nato pa nazaj. Do Bohinja obstaja lep košček kolesarske poti. Velik plus za regijo, saj si popolnoma varen pred avtomobili in njihovimi izpuhi. Cilj poti pa je direktno na jezero. No hitrosti nisva dosegla kot po planu, sva pa naredila lepih 60 kmjev in si noge namočila v slovenski biser. Po celodnevni dieti, ki je temeljila precej na hidraciji, sva si privoščila čevape. Živela bosna in uštipci. :) Lep dan kliče tudi dan

Brrr...budilka ob 6:00 AM, Lizbona. What is happening? Wake up darling, we have to go home. Stopim na balkon in se zazrem v horizont, waw kakšno poslovilno darilo mi je pripravila Lizbona. Krasne barve. Zrem in razmišljam o preteklih tednih, priznam težko grem, ampak toliko destinacij še čaka. Svet je zunaj. Nič, nabaševa še zadnje stvari, hop v lift, plačava, taxi in via airport. Nato sva se malo zgubljala med množico, si zaželela dobro jutro na avionu in odletela nazaj proti domači zemlji. Portugalska je krasna dežela. Vetrovna zaradi oceana, mogočna zaradi zgodovine in lepa zaradi njenih ljudi in jezika. Ocean je neskončen in vedno, ko butne v noge se zaveš kakšno moč ima. Všeč mi je, da poznam vsaj delček njegove logike. Sever dežele je zelen in stisnjen v hribe in doline. Poln zgodovine, poln nekih sledi. Medtem, ko jug gosti turiste v pravem pomenu besede. In turisti se ločijo. Obstajajo tisti s fensi kovčki in mi z nabasanimi ruzaki smrdljivih cunj, a ogromno željo po razisk

Sediva v hotelski sobi soočena s problemom, da na letalo ne moreva nesti pjače. Damn. Sedaj morva spiti dobro rdečo vino in hvala bogu nisva kupila portovca za 1000 evrov. V glavnem razmetana šaro bo treba spet zbasati v ruzake, le da tokrat ne greva na nasledno destinacijo, ampak proti domu. David pravi da ga ujame feeling vračanja na avionu, mene ponavadi doma. Ko že vse pozdraviš, odložiš cune in nato obsediš z zadnjimi 14 dnevi v glavi. Prvi teden so me odnašali valovi, nato me je prestrašil in presenetil Porto, Aveiro je bil balzamm Lizbona pa prava mestna dama. Včeraj sva se potikala med velikimi ribami in morskimi želvami, pila pivo v parku in uživala v sončnem zahodu. Danes utrujena od vsega sva podaljšala jutro in se nato pešaka odpravila do centra in nazaj. Miren sobotni dan z bolšaki in drugim ritmom kot med tednom. Prejle sva sedela in občudovala razgled. Lizbona je res krasno mesto. Precej varno in podobno Ljubljani. Všeč mi je njihov jezik. V Lizboni se z angleščino vse z

Pa sva sla v center tega krasnega mesta. Avtomatsko proti obali. Sprehajanje po tlakovanih ulicah. Glavna Rua de Augusto je enaka kot Barcelonska La Rambla. Polno dogajanja. Polno umetnikov, polno življenja. Po kosilu smo jo skupaj z Rikijem, ki je končal svojo surfarijo, brcnili v Belem. Pomorsko središče z najbolj znanim Torres de Belem. Ozračje je vroče, končno poletje. Bluzili smo cel dan, po gradovih, po parkih, po beznicah, po fensy kaficih, dokler nisva koncno padla, ampak dosedeno padla v posteljo. Umazane noge v ogledalu so pokazale, da sva veliko prehodila in si zasluziva bele rjuhe. Danes greva na drugi konec, gledat kako se imajo velike ribe. Go with the flow:) Rgds, anja

Dolga dolga je pot. Ne saj ni tako dolga. Zjutraj sva pri zajtrku "pojedla" par žemljic več za na pot, potem pa hopa na bus do postaje in via Lizbona. Vlaki so totalna zmeda, ne vem še ali so bolj udobni kot tisti super duper busi, zagotovo so hitrejši. No Lizbona naju je pričakala sončno, tako kot vedno ko sva v njej prestopala. Z metrojem sva odjadrala do hotela. Hotel ima z razliko od Porta v prestižni lokaciji, Ritz je najin sosed. Privoščila sva si kavo v parku in sprehod po okolišu, za kaj več danes ni energije. Danes ima Jani rojstni dan, zato je danes njegova nedelja. Spije lahko več kot dva piva;)) Haha. V glavnem Lizbona je mestno dekle. Jutri se nama obeta center z obiskom iz Slovenije. nato pa po vetru. Vetra je tu dosti, ampak sedaj piha tudi topel. Juhu poletje. Cunj počasi zmanjkuje, nekaj se pere, zamenjala sva že nekaj postelj, nekaj kopalnic, in ja Portugalsko priporočam vsem. Več o opazkah drugič. Trenutno imam pogled usmerjen čez park Eduardo VII., s koza

Po včerajšnem mestnem šoku, se ja danes odvil krasen dan v Portu. Po zajtrku sva osvojila tehniko mestnih busov ter se zavrtela do plaže. Plaža je skalnata in algasta, vendar ljudje se kopajo. Ljudje tudi precej tečejo. No po parih metih sva zavila na belo kavo ter še malce podaljšala jutro. Nato sva na zemljevidu določila kam greva in kako. Precej sva hodila, vmes obiskala lekarno, pokrpala žulje in spet precej hodila. Nato sva zavila na bus in se odpeljala do okrožja, kjer sva hotela pogledati še nekaj znamenitosti, vendar sva se odločila za siesto. Kalamarčki in solata z ananasom. Mešanje okusov. In pivo. Ujela sva še nekaj razgledov in nebo je naštimalo hvaležno svetlobo za slike, Potem pa čez center poti hotelu. Zvečer sva sla v bližnjo beznico na pivo, pivo 1€. Lepa. Sedaj pa plan za jutri: zbaševa cune v ruzak in z vlakom proti Lizboni. Še prej pa pregled vremena, čeporv to nič ne pove...zjutri je vedno megla in zvečer je vedno lepo. Portugalska:)

Ola, Back to basic, velike in male črke. Danes po zajtrku sva odjadrala iz Aveira. Vlak vozi na vsako uro za 2,8€. Prideva v Porto in šok. Množica ljudi, avtomobili, hupe, tramvaji, busi, kolesarji, aaaa. Najdeva hotel, unloadava prtljago in pičiva v center. Sva v ulici, ki je podaljšana čopova in miljarda ljudi. Sicer, hvalabogu, bolj na koncu norije. Sprva jadrava sem ter tja, gledava in slikava, nekaj pojeva in ko nama že skoraj odpadejo noge kupiva še pivo in nazaj v hotel. Porto, staro mesto z velikimi stavbami. Nekako sva vesolca v centru, ampak se ne dava. Greva jutri do plaže in upava na lepo vreme, ki ga ni in ni. Pa saj ne da pada dež, ampak piha in oblaki non stop krožijo nad nami. In potem zgleda mesto utesnjeno. Čeprav je pogled na mesto precej mogočen, manjka narava. Ljudje ti pojejo energijo. Otroci in njhovi decibeli, turisti in njihova zasanjana hoja, zasičen kapitalističen center. Še vedno živijo butiki, harekrišne trgovine, prodajalne volne in trgovine z vsem kar n