Velka in mala...

...Planina. Sva šla. Zjutraj. Bilo je rahlo mraz, vendar je kaj kmalu zakuhalo. Na planini si iz doline do Zelenega roba v dobri uri. Hvala bogu ni bilo preveč ljudi, glavna romanja so že minila. Tako, da se je odvil krasen dan. In ne, krave še vedno nisem božala, saj mi s tistimi rogovi ne zgleda ravno ljubkovalna žival. Hvala kravica, ker daješ mleko, vendar roge ima z razlogom.

Iskala sva žgance, pa so planinci vse pojedli. Svoje kosila sva si zaslužila šele v dolini. Bila sva old skul s sendviči in sokci, pa frutabele. Itak. Pohajkovanje po mehki travi in krasen razgled kvarijo le avtomobili. Ja, kakšen teden mobilnosti bi lahko uvedli že v hribih, ne samo dolini. Pač, stvari res niso več kakršne so bile. Če rabiš žičkarja, se ti elekričar do koče pripelje s svojim navadnim caddijem. Ljudje zidajo zidove in sejejo angleško travco, gradijo saune in pijejo šampanec. Pristni kmetje v dolini skrbijo za pridelek in živali. Včasih smo res tovorili robo, danes smo pač komot. Cesta je in ljudje se vozijo ter namesto, da bi preganjali avtomobile, preganjajo kolesarje in spustaše. Logike ni. Vseeno sva na planini uživala in bova kaj kmalu zavila na nov kucel. Jesen je lepa za pohajkovanja in lep dan kliče. Jodeli!