Creative Wanderlust

...or i will sleep in your bag!

I will develop night vision and yellow fog vision...special demands.

Time goes fast while having fun. Eno leto najine skupne poti in želim si še več najinih trenutkov. Kupil mi je umetniški kovček, hehe, dobro me pozna, a ne ve da bo sedaj za darila dobival le slike :P Hec hec. Najino leto je potekalo brez prepirov, le občasno mulanje, vendar sva skupaj tako sponatana, energija štima in cilji gredo v isto smer. Se ne omejujeva, ampak dopolnjujeva in stojiva ob strani. Komunikacija in spoštovanje, recept za uspeh. Z roko v roki v novo leto...in s čopičem v drugi, da nariševa in pobarvava vse najine dni:)

Ta megla se vleče že cel teden in domov pridem prepozno, da bi ujela dan. Tako peljem Lano ven po mraku ali temi. Včeraj naju je na poti domov sterorizirala sosedova psica. Mlada ovčarka, vendar imam občutek da je agresivna. Prilezela je od nikoder, spušena iz pesjaka, direktno proti Lani z odprtim gobcom. Preden sem dojela, da bo nekaj hudo narobe, sem že tulila in branila Lano. Razumem igranje, ampak tu so bili zobje in skakanje direktno nad vratom ter nasršen greben. To ni igranje. Hvala bogu mi je pomagal sosed ter nato priletela lastnica, ker nisem imela dovolj moči, da jo odženem. Grozno. Flashback na cca 9 let nazaj, ko jo je pri 7 mesecih napadel rotwailer, brez kakšnega koli znaka. Svojega psa imam na povodcu, kadar nisva v gozdu, ker menim da je tako bolj varno. Takšni dogodki pa me totalno vržejo iz tira. Iz tega razloga imam psa na povodcu. In kaj naredi ovčar stari kokeršpanjelki? Nočem vedeti. Želim le, da bi vsi vzgajali svoje pse in hkrati tudi razumeli, da niso vsi tak

Sončno, vendar mrzlo. Nedelja. Po zajtrku hitro v hrib za cca dobro uro gor in nato hitro dol. Šla sva kar na domač teren, kamniško Špico, 660m. Vreme je krasno. Potrebno se je dobro obleči, po stilu čebule, da nato v hrib mečeš dol in na vrhu vlečeš nazaj. Na vrhu sva se podpisala, bilo pa je dobrih 12 stopinj. Upam, da bo zima kmalu tu. Letos je potrebno sprobati še krpljanje in pojačati tek na smučeh. Počepe pa že delava:)

Uni tapravi, domači, s pravo češpljo. Kok so dobri, kako lepo pocrkljajo, ker ji ni velikokrat na krožniku. Danes sem si jih privoščila, pa čeprav zvečer in ni mi žal, njami.

Torej, da se v naši državi dogajajo absurdne stvari že vemo, ampak da so ljudje dejansko tako šibki, da sprejemajo take odloke, to je pa preveč. Novica: http://24ur.com/novice/slovenija/za-nocno-lajanje-100-evrov-kazni.html Moje mnenje: Da gre nekdo na tak način zajebavat ljudi, ki imajo pse ali kmete, ki pošteno kmetujejo, slabotno dejanje. To lahko izvede le nekdo, ki ne pozna podeželjskega življenja in jih absolutno preziram. Nekdo ponoči hodi po tvoji zemlji, pes zalaja in ti dobiš 100 evrov kazi, če imaš zajebane sosede. Petelin zakikirika in 100 evrov kazni. Do sem smo prišli? Katastrofa.

Ta vikend smo jo mahnili pobirati jesenske sadove - oljke, kakije in podobno. Zgodnji štart s kavico in via morje. Na začetku sicer sivkast pogled na portoroški zaliv, nekaj vetra, vendar to ni ovira. Na morju se vetrovne probleme rešuje s kamni. Pravijo, da kar ti ne pospraviš, ti pospravi burja. 14 oljk smo obrali tam nekje od 9h zjutraj do 16 popoldne, vmes pa malce pavze. Smo bili kar pridni. Nato je treba cca 80 do 90 kg oljk peljati v mlin in iz tega rata nekje 10 do 12 l olja. Top season je tudi ta kaki. Ob cestah so že table, kaki na kg in kaki vanilija. No jaz sem dubila še mini sadežek mix limete in pomaranče (mogoče se bo dal kaj izkalit iz tega), probala sem žižule v šnopcu, dobila še neke ogromne hruške in nekaj domačih mandarin. Sadje je res nekaj boljšega kar človek lahko papca. Dobra večerja in dan je bil pri kraju. Oljk še nisem obirala, vendar ni naporno, nasprotno čas kar hitro mine med debato. Pokazal se je še celo sonček. Sedmi dan pripada počitku. Popoldne greva

V nedeljo sva se odpravila iz megle na Roglo. Dokaj zgodaj, ko si bila tla še zmrznjena in malo ljudi. Šla sva za nosom in tablami. Pot je ravninska, malo gore dole, prijetna za kolena in prijazna za oči. Lovrenška jezera so pohorske barje, posejana z borovimi grmički in majcenimi jezerci, ki so nama ponujali krasne odseve. Res lepo za pogledati. Sredi gozda takšna pokrajina. Ko sva se vračala, sva srečala kar nekaj ljudi in sva bila vesela, da sva bila zgodnja. Na cilju sva si po krožni poti privoščila borovničev zavitek in čajček. Sonček se je tačas že prebil do doline. Midva sva se popoldne razvajala še v savni ter večer preživela v domači postelji. V ponedeljek sem potem fasala nek nadležen prehlad, tako da se sedaj cajtam in nalivam s čajem. Imamo pravo novembrsko vreme, megla in še več megle. Kako lepo je enim nekje daleč na jugu:)