Creative Wanderlust

Postavili smo dva kresa in v kotlu se na odprtem ognju kuha golaž...živel 1.maj! (in 2.maj, dokler ga nam ne pajsnejo)!

New! Fresh from the box and ready to go.

Sem peskota peljala na kontrolo po 6 tednih operacije. Plan je bil: greva na kontrolo, rentgen, vse ok, hvala in greva domov! Ampak...ne! Ni bilo vse ok, ploščica se je razmaknila za dobre 4mm, kar pomeni da vse drsi v prvotno stanje. Neeee...in potem sem jo morala eno noč pustiti v Topolščici, kjer bo naslednji dan še enkrat operirana in bo zadeva še bolj ojačana. Oukej. Nisem še nikoli pustila psa kjerkoli čez noč tako na veterini. No verjetno če bi jo pustitla v hotelu bi bila ista zgodba. Celo noč je namreč razgrajala, demolirala in protestirala. Doma namreč že vsaj  9let ne uničuje stvari (stara je 11). No naslednji dan sem jo pobrala ob 19h zvečer. Še malce omotično in totalno neučakano, da gre domov. Samo da sem jo dala v avto, je že spala. Pa ne da bi bila v slabih rokah, prav nasprotno, bila je v izredno dobri oskrbi. Ampak dom je le dom. Sedaj spet mašira s tole opornico in se vsem smili. Mali fehtarček. Danes ji vzamemo dol tole, potem pa počasi počakamo, da se vse skupa

Ob sončnih dnevih se je začelo tudi prebujanje športnih aktivnostih. Tudi sama grem vsak drug dan potrenirat. Bliža se tek trojk in še polno nekih družabnih tekaških eventov. In kdaj se vam zdi, da tečete najbolje? Zjutraj, zvečer? Takoj po službi? Včasih se vprašam kako se lahko to tako razlikuje. Zadnjič sem se med vikendom odpravila na tek že dopoldne. In namesto lahkotnega jogginga, spočita od dobrega spanca, je vse skupaj zgledalo bolj klavrno, hkrati pa sem se vlekla kot neka brez energijska megla. Velikokrat zjutraj zrem s terase na sončno jutro in si govorim, kako bi bilo dobro sedaj it tečt....pa potem obračam cajtng naprej. Enostavno sem zjutraj za tek totalni dizaster. Razen za tekme, takrat adrenalin naredi svoje. Ampak zjutraj rabim nekaj časa, da se zbudim in če sem frej najraje bluzim po svoje. Sama se najbolje počutim ko se dan poslavlja, sonce zahaja, se vse skupaj umiri in ob teku razporedim svoje misli. Po službi rabim pol ure mira doma - meditacija ob kufetu. Z

Kdo ne bi šel na festival čokolade? Dišeča čokolada in nasmejani ljudje. Malce se je bilo potrebno gužvati, ampak saj čokolado vendar obožujejo skoraj vsi. Vreme se je tudi dobro organiziralo in ni bilo nobenega dežja. S festivalom sva si po ne vem kokem času (če sploh kdaj) ogledala tudi center Radovljice. Po pobegu iz sladkega raja in s sladko vrečico dobrot, sva jo mahnila na kavo na Bled. Po Bledu na kosilo na Brdo in na sprehod po parku Brdo, ki je zastonj če si tam privoščiš tudi kosilo (v hotelu Kokra 12€ nedeljsko kosilo - priporočam!). Sprehod je bil super, ker je park zelo urejen in nikjer nobenega sprehajalca haha. Tako sva sama raziskovala ta naš ograjeni park. Luštno!

Naključno zbrana v mali bukvici z mislimi. In ja...never give up! Še posebej ne v teh nesigurnih časih.

Se mi zdi da je bila večina ljudi včeraj na obali in tesno pri morju. Večji del mase je želel priti čim bližje vodi in čim bolj v center dogajanja. Naša kriza se definitivo rešuje na obali. Kakšni protesti neki, gremo na obalo! In sva šla tudi midva. Sicer sva jadrala po vaseh nad obalo, ampak sva vseeno želela do morja. Preverjeno so soline najboljši plac na naši obali. Predaleč od vrveža in brezvezne za wanna be-je. Meni pa krasne in najlepše. Edino tam se lahko sprostiš na obali. Enkratno tudi za tek in kolo. Vsa ostala mesta od Portoroža do Pirana in Kopra ter Izole so bila črna od ljudi. Gostilne polne. Še najina ribja kantina je imela vrsto. No primeren plac za kosilo sva našla šele v nekem petem poskusu in se potem spet zgubila v gužvi. Vasice nad obalo pa dajejo tako prijetno zavetišče pred vso to galamo. Tam vidiš prebujanje narave in napram lanski suši, voda dobesedno vre iz zemlje. Na poti domov sva zavila še na Socerb in uživala v sončnem zahodu ter nato na počasno cesto

Kuhinja je poleg kopalnice en najbolj zakompliciranih in dragih prostorov. Najprej greš v izvidnico in po 2 urah obupaš, ker je vse tu mač drago ali enostavno bedno zrisano ali pa pač grdo. Priznam da sama sebi nisem zakomplicirana oseba, ampak določene stvari pa pač bodo po moje in dovršene. Moja kuhinja ima del pobitega stropa, vmes prehod na balkon in že položena tla. Kar pomeni, da štemanje je out, s pobitimi stenami pa naj se igrajo dizajnerji. No in ko zadevo večkrat prespiš, mnogokrat meditiraš sredi prostora in čakaš na rešitev pride mizar. In zriše fantastično kuhinjo z vsemi željami. Nakar budget tega ne prenese. Nato greš v druge izvidnice in svetovanja po domovih prijateljev. Kakšne imate aparate? Kakšne rešitve glede tega in onega? Spet je treba vse prespati. Nato se zakadiš v skice in se odločiš kaj dejansko potrebuješ in si narediš plan B. Druga migrena je bela tehnika. Nisem še imela kuhinje, zato se na te aparate ne spoznam. Treba je zbrati veliko informacij in glede

Zaporedij ne maram že od gimnazije. Vreme kolobari v čudnih poteh. In vse kar rabim je en sončen dan. Malo topline, malo vonja po rožicah, malo martinčkanja, da ne ubijem koga s svojo bledo pojavo. Vreme na stran...gradbena dela potekajo in počasi napredujejo. Kmalu bo lahko na vrsto prišel malar in parketar. Postelja je naročena, Ikea čaka. Nato je treba počakati na kak sončen teden da odpremo streho in zamenjamo veliko okno. Nekje do zime upam da bo kolikor toliko vse pod streho. Še vedno je plan prezimiti ob svojem kaminu na svojem kavču v svoji kuhinji in novi postelji. To leto gradimo, naslednje uživamo. Za srečo je potrebno le ugasniti tv (dnevna poročila) in se iti "ignorance is a bliss". Pucanje, pometanje in delo je lažje če delaš zase. Počasi a zase in za svojo dušo. Notranje opremljanje je zakon! Budget je le izziv. Treba je meti dobre pogajalske tehnike in poker face - dodatni popust zih pade!