Creative Wanderlust

Tatuji so precej razširjena oblika permanentne poslikave telesa. Ima ga že vsak gozdni Joža. In dobila sem ga tudi jaz. Moj problem je bil taptu, tatu ki naj bi po določenem številu let izginil. No, izginila je le črna obroba, barve pa so ostale. Tega je sedaj 12 let. Črna je izginila pred 5 leti. Razlog? Kozmetičarka je barvne odtenke nanesla pregloboko in posledično ne bi izginili nikoli. Ostala je le barvasta packa, nekaj zmajček, sedaj izbrisan bacardi znak. Par let sem iskala pravi motiv in se spraševala ljudi koga priporočajo. Eni mojstri so nesramni, eni delajo v dveh delih, eni so nedosegljivi, drugi predragi, tretji šlampasti. Glede na izkušnjo, sem hotela nekoga, ki ima reference, ki je po duši umetnik in kateremu lahko zaupam nekaj, kar bo do konca na mojem telesu. Šla sem k umetniku nedaleč stran iz Kamnika, saj sem njegove reference nabirala že par let. Končno sem ga dobila na telefon in sva se zmenila za rok čez dva tedna. Huh tako hitro. No pa dajmo. Odločena, kaj želi

sonce, vroče, ribe, raki, školjke, morsko, podvodo, nadvodo, blazine, maske, plavutke, senčka, knjige, sončni zahodi in ljubezen, krasn!

Teden dni prilagajanja službenim obveznostim in iskanja časa za počitek, sieste so res zakon. Pa pride podaljšan vikend, ki zmeša vsega po malem. Tako sva odbajkala do Bohinja, ne od doma, od Bleda do Bohinja. Haha, ko sem se vsedla na kolo sem najprej ugotovila, da nimam nobene kondicije več ter da bo treba več vložiti v tele aktivnosti. Sem kar malo zanemarila vzdržljivostne športe. Bohinj, lep kot vedno, nasičen s turisti in mrzel kot ocean. Ampak še vedno lahko najdeš kak košček le zase. Tako sva malo počila v senčki, podebatirala in si spočila oči na hribih. Nato pa nazaj. Do Bohinja obstaja lep košček kolesarske poti. Velik plus za regijo, saj si popolnoma varen pred avtomobili in njihovimi izpuhi. Cilj poti pa je direktno na jezero. No hitrosti nisva dosegla kot po planu, sva pa naredila lepih 60 kmjev in si noge namočila v slovenski biser. Po celodnevni dieti, ki je temeljila precej na hidraciji, sva si privoščila čevape. Živela bosna in uštipci. :) Lep dan kliče tudi dan

Brrr...budilka ob 6:00 AM, Lizbona. What is happening? Wake up darling, we have to go home. Stopim na balkon in se zazrem v horizont, waw kakšno poslovilno darilo mi je pripravila Lizbona. Krasne barve. Zrem in razmišljam o preteklih tednih, priznam težko grem, ampak toliko destinacij še čaka. Svet je zunaj. Nič, nabaševa še zadnje stvari, hop v lift, plačava, taxi in via airport. Nato sva se malo zgubljala med množico, si zaželela dobro jutro na avionu in odletela nazaj proti domači zemlji. Portugalska je krasna dežela. Vetrovna zaradi oceana, mogočna zaradi zgodovine in lepa zaradi njenih ljudi in jezika. Ocean je neskončen in vedno, ko butne v noge se zaveš kakšno moč ima. Všeč mi je, da poznam vsaj delček njegove logike. Sever dežele je zelen in stisnjen v hribe in doline. Poln zgodovine, poln nekih sledi. Medtem, ko jug gosti turiste v pravem pomenu besede. In turisti se ločijo. Obstajajo tisti s fensi kovčki in mi z nabasanimi ruzaki smrdljivih cunj, a ogromno željo po razisk

Sediva v hotelski sobi soočena s problemom, da na letalo ne moreva nesti pjače. Damn. Sedaj morva spiti dobro rdečo vino in hvala bogu nisva kupila portovca za 1000 evrov. V glavnem razmetana šaro bo treba spet zbasati v ruzake, le da tokrat ne greva na nasledno destinacijo, ampak proti domu. David pravi da ga ujame feeling vračanja na avionu, mene ponavadi doma. Ko že vse pozdraviš, odložiš cune in nato obsediš z zadnjimi 14 dnevi v glavi. Prvi teden so me odnašali valovi, nato me je prestrašil in presenetil Porto, Aveiro je bil balzamm Lizbona pa prava mestna dama. Včeraj sva se potikala med velikimi ribami in morskimi želvami, pila pivo v parku in uživala v sončnem zahodu. Danes utrujena od vsega sva podaljšala jutro in se nato pešaka odpravila do centra in nazaj. Miren sobotni dan z bolšaki in drugim ritmom kot med tednom. Prejle sva sedela in občudovala razgled. Lizbona je res krasno mesto. Precej varno in podobno Ljubljani. Všeč mi je njihov jezik. V Lizboni se z angleščino vse z

Pa sva sla v center tega krasnega mesta. Avtomatsko proti obali. Sprehajanje po tlakovanih ulicah. Glavna Rua de Augusto je enaka kot Barcelonska La Rambla. Polno dogajanja. Polno umetnikov, polno življenja. Po kosilu smo jo skupaj z Rikijem, ki je končal svojo surfarijo, brcnili v Belem. Pomorsko središče z najbolj znanim Torres de Belem. Ozračje je vroče, končno poletje. Bluzili smo cel dan, po gradovih, po parkih, po beznicah, po fensy kaficih, dokler nisva koncno padla, ampak dosedeno padla v posteljo. Umazane noge v ogledalu so pokazale, da sva veliko prehodila in si zasluziva bele rjuhe. Danes greva na drugi konec, gledat kako se imajo velike ribe. Go with the flow:) Rgds, anja

Dolga dolga je pot. Ne saj ni tako dolga. Zjutraj sva pri zajtrku "pojedla" par žemljic več za na pot, potem pa hopa na bus do postaje in via Lizbona. Vlaki so totalna zmeda, ne vem še ali so bolj udobni kot tisti super duper busi, zagotovo so hitrejši. No Lizbona naju je pričakala sončno, tako kot vedno ko sva v njej prestopala. Z metrojem sva odjadrala do hotela. Hotel ima z razliko od Porta v prestižni lokaciji, Ritz je najin sosed. Privoščila sva si kavo v parku in sprehod po okolišu, za kaj več danes ni energije. Danes ima Jani rojstni dan, zato je danes njegova nedelja. Spije lahko več kot dva piva;)) Haha. V glavnem Lizbona je mestno dekle. Jutri se nama obeta center z obiskom iz Slovenije. nato pa po vetru. Vetra je tu dosti, ampak sedaj piha tudi topel. Juhu poletje. Cunj počasi zmanjkuje, nekaj se pere, zamenjala sva že nekaj postelj, nekaj kopalnic, in ja Portugalsko priporočam vsem. Več o opazkah drugič. Trenutno imam pogled usmerjen čez park Eduardo VII., s koza

Po včerajšnem mestnem šoku, se ja danes odvil krasen dan v Portu. Po zajtrku sva osvojila tehniko mestnih busov ter se zavrtela do plaže. Plaža je skalnata in algasta, vendar ljudje se kopajo. Ljudje tudi precej tečejo. No po parih metih sva zavila na belo kavo ter še malce podaljšala jutro. Nato sva na zemljevidu določila kam greva in kako. Precej sva hodila, vmes obiskala lekarno, pokrpala žulje in spet precej hodila. Nato sva zavila na bus in se odpeljala do okrožja, kjer sva hotela pogledati še nekaj znamenitosti, vendar sva se odločila za siesto. Kalamarčki in solata z ananasom. Mešanje okusov. In pivo. Ujela sva še nekaj razgledov in nebo je naštimalo hvaležno svetlobo za slike, Potem pa čez center poti hotelu. Zvečer sva sla v bližnjo beznico na pivo, pivo 1€. Lepa. Sedaj pa plan za jutri: zbaševa cune v ruzak in z vlakom proti Lizboni. Še prej pa pregled vremena, čeporv to nič ne pove...zjutri je vedno megla in zvečer je vedno lepo. Portugalska:)

Ola, Back to basic, velike in male črke. Danes po zajtrku sva odjadrala iz Aveira. Vlak vozi na vsako uro za 2,8€. Prideva v Porto in šok. Množica ljudi, avtomobili, hupe, tramvaji, busi, kolesarji, aaaa. Najdeva hotel, unloadava prtljago in pičiva v center. Sva v ulici, ki je podaljšana čopova in miljarda ljudi. Sicer, hvalabogu, bolj na koncu norije. Sprva jadrava sem ter tja, gledava in slikava, nekaj pojeva in ko nama že skoraj odpadejo noge kupiva še pivo in nazaj v hotel. Porto, staro mesto z velikimi stavbami. Nekako sva vesolca v centru, ampak se ne dava. Greva jutri do plaže in upava na lepo vreme, ki ga ni in ni. Pa saj ne da pada dež, ampak piha in oblaki non stop krožijo nad nami. In potem zgleda mesto utesnjeno. Čeprav je pogled na mesto precej mogočen, manjka narava. Ljudje ti pojejo energijo. Otroci in njhovi decibeli, turisti in njihova zasanjana hoja, zasičen kapitalističen center. Še vedno živijo butiki, harekrišne trgovine, prodajalne volne in trgovine z vsem kar n

V slikah...