Good morning and goodbye

Brrr...budilka ob 6:00 AM, Lizbona. What is happening? Wake up darling, we have to go home. Stopim na balkon in se zazrem v horizont, waw kakšno poslovilno darilo mi je pripravila Lizbona. Krasne barve. Zrem in razmišljam o preteklih tednih, priznam težko grem, ampak toliko destinacij še čaka. Svet je zunaj. Nič, nabaševa še zadnje stvari, hop v lift, plačava, taxi in via airport. Nato sva se malo zgubljala med množico, si zaželela dobro jutro na avionu in odletela nazaj proti domači zemlji.
Portugalska je krasna dežela. Vetrovna zaradi oceana, mogočna zaradi zgodovine in lepa zaradi njenih ljudi in jezika. Ocean je neskončen in vedno, ko butne v noge se zaveš kakšno moč ima. Všeč mi je, da poznam vsaj delček njegove logike. Sever dežele je zelen in stisnjen v hribe in doline. Poln zgodovine, poln nekih sledi. Medtem, ko jug gosti turiste v pravem pomenu besede. In turisti se ločijo. Obstajajo tisti s fensi kovčki in mi z nabasanimi ruzaki smrdljivih cunj, a ogromno željo po raziskovanju.
Sedaj, ko pišem epilog potovanja, še enkrat jadram po vseh valovih in potkah. Top od vsega so lokalne poceni beznice, kjer zvečer piješ pivo za evro. Še boljši so parki, ki te gostijo zastonj. Najboljše je učenje jezika in bluzenje kar tja v tri dni. In ko misliš, da si se že zlil z okolico, vsi takoj prepoznajo turista, damn. I don`t wanna speak english, i wanna speak portugese. Tako sedaj pa dalje...svet je okrogel, se vrti in čaka, da spet kdo od nas pade na drug konec sveta. Go go go gremo gremo gremo...bi rekel Diego:)

Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža