Ena o letošnjem maratonu


Udeležila sem se ga skoraj vsako leto, najdaljša je bila razdalja 21km. Najbolj sladke so seveda 10ke. Lani se ga nisem udeležila, čeprav sem sodelovala na pripravah. Ampak enostavno se mi ni dalo iti v tisto množico ljudi in laufati po Ljubljani, ko obstaja toliko lepših tekov in scenarijev. Je pa Ljubljanski maraton praznik tekačev, neka osrednja prireditev leta, kjer moraš sodelovati, če si tekač. Energija, ki jo čutiš tam na štartu ni podobna nobeni, je močna in vznemerljiva. In ta začetna startna vnema te lahko kaj hitro odnese. Letos sem bila samo opazovalec. In sem malce spraševala udeležence kako jim je šlo. 10ke so odlaufale brez problemov, z nasmehom. Pri 21kah se že znajo pojaviti problemi, in glede na eno izpoved, ki sem jo slišala, ga je izdal pulz. Vrjetno ni bil edini. To je tista štartna trema, ki te lahko ponese, če od sebe pričakuješ preveč. Letos je bilo veliko problemov tudi na maratonih, še posebej po 30ih kmjih. Kar še enkrat potrjuje pravilo, da moraš na vsak tek psihično stabilen, vrjeti v svoje sposobnosti, začeti s svojim tempom in pa seveda, da ne ekspirementiraš s hrano ali opremo teden prej. Psiha je na tekmi tista, ki te pelje do cilja. Predvsem pa, rekreativci večinoma pričakujemo preveč od sebe in hitro dober rezultat postane slab. Pa to sploh ni. Tek se gradi z leti, ko si mišice zapomnijo gibanje in se kondicija širi. In ker tečemo zase in svoje cilje, moramo pri tem uživati. Kaj ti pomaga če prideš ves zelen v cilj in pobruhaš svoje prijatelje. Upam, da ste se vsi dobro oddahnili, spočili in boste uživali v jesenskih tekih po listju. Till next year (upam da se vam kmalu pridružim).


Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža