Creative Wanderlust

...or i will sleep in your bag!

I will develop night vision and yellow fog vision...special demands.

Time goes fast while having fun. Eno leto najine skupne poti in želim si še več najinih trenutkov. Kupil mi je umetniški kovček, hehe, dobro me pozna, a ne ve da bo sedaj za darila dobival le slike :P Hec hec. Najino leto je potekalo brez prepirov, le občasno mulanje, vendar sva skupaj tako sponatana, energija štima in cilji gredo v isto smer. Se ne omejujeva, ampak dopolnjujeva in stojiva ob strani. Komunikacija in spoštovanje, recept za uspeh. Z roko v roki v novo leto...in s čopičem v drugi, da nariševa in pobarvava vse najine dni:)

Ta megla se vleče že cel teden in domov pridem prepozno, da bi ujela dan. Tako peljem Lano ven po mraku ali temi. Včeraj naju je na poti domov sterorizirala sosedova psica. Mlada ovčarka, vendar imam občutek da je agresivna. Prilezela je od nikoder, spušena iz pesjaka, direktno proti Lani z odprtim gobcom. Preden sem dojela, da bo nekaj hudo narobe, sem že tulila in branila Lano. Razumem igranje, ampak tu so bili zobje in skakanje direktno nad vratom ter nasršen greben. To ni igranje. Hvala bogu mi je pomagal sosed ter nato priletela lastnica, ker nisem imela dovolj moči, da jo odženem. Grozno. Flashback na cca 9 let nazaj, ko jo je pri 7 mesecih napadel rotwailer, brez kakšnega koli znaka. Svojega psa imam na povodcu, kadar nisva v gozdu, ker menim da je tako bolj varno. Takšni dogodki pa me totalno vržejo iz tira. Iz tega razloga imam psa na povodcu. In kaj naredi ovčar stari kokeršpanjelki? Nočem vedeti. Želim le, da bi vsi vzgajali svoje pse in hkrati tudi razumeli, da niso vsi tak...

Sončno, vendar mrzlo. Nedelja. Po zajtrku hitro v hrib za cca dobro uro gor in nato hitro dol. Šla sva kar na domač teren, kamniško Špico, 660m. Vreme je krasno. Potrebno se je dobro obleči, po stilu čebule, da nato v hrib mečeš dol in na vrhu vlečeš nazaj. Na vrhu sva se podpisala, bilo pa je dobrih 12 stopinj. Upam, da bo zima kmalu tu. Letos je potrebno sprobati še krpljanje in pojačati tek na smučeh. Počepe pa že delava:)

Uni tapravi, domači, s pravo češpljo. Kok so dobri, kako lepo pocrkljajo, ker ji ni velikokrat na krožniku. Danes sem si jih privoščila, pa čeprav zvečer in ni mi žal, njami.

Torej, da se v naši državi dogajajo absurdne stvari že vemo, ampak da so ljudje dejansko tako šibki, da sprejemajo take odloke, to je pa preveč. Novica: http://24ur.com/novice/slovenija/za-nocno-lajanje-100-evrov-kazni.html Moje mnenje: Da gre nekdo na tak način zajebavat ljudi, ki imajo pse ali kmete, ki pošteno kmetujejo, slabotno dejanje. To lahko izvede le nekdo, ki ne pozna podeželjskega življenja in jih absolutno preziram. Nekdo ponoči hodi po tvoji zemlji, pes zalaja in ti dobiš 100 evrov kazi, če imaš zajebane sosede. Petelin zakikirika in 100 evrov kazni. Do sem smo prišli? Katastrofa.

Ta vikend smo jo mahnili pobirati jesenske sadove - oljke, kakije in podobno. Zgodnji štart s kavico in via morje. Na začetku sicer sivkast pogled na portoroški zaliv, nekaj vetra, vendar to ni ovira. Na morju se vetrovne probleme rešuje s kamni. Pravijo, da kar ti ne pospraviš, ti pospravi burja. 14 oljk smo obrali tam nekje od 9h zjutraj do 16 popoldne, vmes pa malce pavze. Smo bili kar pridni. Nato je treba cca 80 do 90 kg oljk peljati v mlin in iz tega rata nekje 10 do 12 l olja. Top season je tudi ta kaki. Ob cestah so že table, kaki na kg in kaki vanilija. No jaz sem dubila še mini sadežek mix limete in pomaranče (mogoče se bo dal kaj izkalit iz tega), probala sem žižule v šnopcu, dobila še neke ogromne hruške in nekaj domačih mandarin. Sadje je res nekaj boljšega kar človek lahko papca. Dobra večerja in dan je bil pri kraju. Oljk še nisem obirala, vendar ni naporno, nasprotno čas kar hitro mine med debato. Pokazal se je še celo sonček. Sedmi dan pripada počitku. Popoldne greva ...

V nedeljo sva se odpravila iz megle na Roglo. Dokaj zgodaj, ko si bila tla še zmrznjena in malo ljudi. Šla sva za nosom in tablami. Pot je ravninska, malo gore dole, prijetna za kolena in prijazna za oči. Lovrenška jezera so pohorske barje, posejana z borovimi grmički in majcenimi jezerci, ki so nama ponujali krasne odseve. Res lepo za pogledati. Sredi gozda takšna pokrajina. Ko sva se vračala, sva srečala kar nekaj ljudi in sva bila vesela, da sva bila zgodnja. Na cilju sva si po krožni poti privoščila borovničev zavitek in čajček. Sonček se je tačas že prebil do doline. Midva sva se popoldne razvajala še v savni ter večer preživela v domači postelji. V ponedeljek sem potem fasala nek nadležen prehlad, tako da se sedaj cajtam in nalivam s čajem. Imamo pravo novembrsko vreme, megla in še več megle. Kako lepo je enim nekje daleč na jugu:)

Brezplačen vikend paket,noro. Petek saune, danes Graz in jutri pohod plus saune. Graz je eno fajn mestece za raziskovanje in šoping. Najprej sva najdla free parking, nato pa odpeketala za nosom. Malo modernih objektov, starega mesta, navkreber proti gradu, navzdol kot prava turista z vzpenjačo in nato v šoping. Po nesreči sva odkrila nekaj zabavnih popustov ter sva si za "prišparan" denar privoščila ogromen kostanj ter veliko bele kave. Obvezen obisk ikee, kjer je ena od novih stvari tudi mizica za leptop na kateri trenutno tudi tapkam. Sva ravno iz bazenov, kjer sva pretresla svoj špeh in pokazala svoje mišice. Zbasala sva se pod kovter in enostavno uživava. Priporočam takšne vikende, so edini možen recept za filanje baterij in tanšanje denarnice in maščobnih oblog. Ampak slednje tudi če ostanejo, glavno da je duša zadovoljna;)

Spet tisti vikend v letu, ko se še ne zamenja urni kazalec, vendar vsi zgodaj vstajajo ter vozijo v Ljubljano. Roji pisanih ljudi. Tekaška scena je res popularna. Pogovorne teme so kakšen je tvoj tempo, kako se obnesejo superge, rokavice da ali ne, trak da ali ne, kako začeti, koliko je kdo dober, kakšna so pričakovanja in kakšni bodo rezultati. Noro vam rečem. Tekaški praznik. Letos sem tekla 10km, super rekreativka. Priznam na 21 bi trpela, že tako sm čutila kolena, tako da sem se iz osebnih razlogov odločila za 10km in uspešen tek. Ne podpiram izjav kot "kar bo pa bo", ker če nisi ready, potem uničuješ sam sebi voljo do teka. In potem naletiš za ase, ki šprintajo in po 1 km začnejo hoditi. In take, ki odstopajo. Razumem volja je tudi nekaj vredna, ampak na pol bolan in nepripravljen zavoljo svojega zdravja ne hodi na šratno linijo. Privč sem videla štart in cilj kenjicev. Fama jim. Peresnih 40 kg na 42 km. Iz tekaških krogov je precej ljudi doseglo super rezultat. Trenin...

Vzameš banano, doliješ sok pomaranče in narežeš hruško....prej jo olupiš. Nato zuuuuuumzzzzuuummm zmikasš in vmes sežeš po kozarec in zaradi preobilice sadja odnese pokrov in bananin zvarek povsod po kuhinji kamor seže domet miksarja. FAIL. Potem pa pucpuc pucati. Ostalo ga je le za nekaj pozirkov, preostanek sadja pa jutri pred tekom. Kaj mi treba tega :)misanja namreč!

Torej, gremo na jedilnik postaviti nekaj novega. Malce preklikamo recepte in izberemo neke pšenične krogljice. Pšenične kugle, kugle iz seitana. Setian je pšenično meso, dobro poznano vsem vegijem. Meni je dober hladen v sendviču z veliko zelenjave ali pa termično obdelan. Tote kugle pa so sestavljene iz polnozrnatega kruha, seitana, čebule, sojine omakce, bazilike, origana in drobtin pa malce vode za vezivo, mogoče kanček olja. Olivnega. V originalnem receptu so notri še šitaki gobe, teh ne maramo. No seitan in kruh sesekljaš in vse skupaj zmešaš v posodi, nato oblikuješ kugle. Zatem jih popečeš do hrustljavega na olju. Ko porumenijo ali porjavijo jih pobereš ven in odstaviš na papirnate brisačke, da popivnajo odvečno maščobo. Serviraš jih par na krožnik, poleg pire krompir in paradižnikova omaka s korenčkom. Njami. Ker je precej nasitno, ne priporočam veliko, raje si potem privoščite sladico. Midva si je nisva, sva se preveč napokala. Kar se mene tiče, zmaga. Prvič pripravljeno, pom...

Izlet se je začel s sončnim dopoldnevom v Ljubljani. Turistično polna Ljubljana. Nato sva zviznila iz mesta proti Vipavi. Postanek pri dobrih ljudjeh z namenom ogleda neke male bele kepice. Kepica je žal ostala doma, mogoče mi je malce žal, ampak odločitev je bila takšna kakršna je. Iz Vipave sva odjadrala proti Ajdovščini in nato proti izviru Hublja. Tam pot štarta v hrib proti Otliščkem oknu. Pot je kamnita, skrita za drevesi, primerna za ne preveč vroče dni. Hodiš cca urco. Najlepši del je, ko se prvič odpre pogled na ajdovsko dolino. Krasn. Takrat si želiš še višje. Na koncu se malce bolj dvigne preko skal in kaj hitro si na vrhu. Nato še par korakov desno do okna. Okno je res zanimiv pojav. Prvi vtis je res mogočen, je okno res naredil hudič? Hehe, zaradi burje sva se bolj malo časa zadrževala pri oku, da naju ne bo odpihnilo. Vešča bivakiranja sva našla zavetje ter pomalicala frutabele. Veter je razlog, zakaj na vrhu rastejo drevesa postrani. Navzdol se pot malce vleče, vendar n...

Doma imam španjelko, ki bo januarja stara 9,5 let. Ima nekaj problemov z nogami, zato dolgih sprehodov ni več, če pa so pa ji taca večkrat zaspi in potem kleca. Začela sem terapijo z glukozaminom, da ji malce izboljšam situacijo. Pri 7 mesecih jo je napadel rottweiler, v prvi taci ima poškodovan sklep in predkratkim je imela odstranitev seskov zaradi tumorjev. Dolga zgodovina, vendar je vse hkarbro preborbala. Od prvega dneva ni nikoli jokala ter je izredno navezana na družino. Osebno zame krasen pes. V 9 letih je točno to kar sm si želela in točno vem kaj trenutno dela. Ima svojo rutino in svoj mir. Ni zahteven pes. Do lanskega decembra smo imeli tudi ovčarja, ki je zaradi starosti poginil. Sedaj želim pod svoje okrilje še enega živahneža, vendar se porajajo dvomi, ja ali ne. Kako bo če me ne bo doma? Kaj če ga ne bom mogla ukrotiti? Kaj če bo Lana užaljena? Sicer sem zagledana v špringerje, vendar trenutni mešanček, ki ga grem v soboto pogledat je krasn pes. Ampak porajajo so dvomi...