Creative Wanderlust

...Planina. Sva šla. Zjutraj. Bilo je rahlo mraz, vendar je kaj kmalu zakuhalo. Na planini si iz doline do Zelenega roba v dobri uri. Hvala bogu ni bilo preveč ljudi, glavna romanja so že minila. Tako, da se je odvil krasen dan. In ne, krave še vedno nisem božala, saj mi s tistimi rogovi ne zgleda ravno ljubkovalna žival. Hvala kravica, ker daješ mleko, vendar roge ima z razlogom. Iskala sva žgance, pa so planinci vse pojedli. Svoje kosila sva si zaslužila šele v dolini. Bila sva old skul s sendviči in sokci, pa frutabele. Itak. Pohajkovanje po mehki travi in krasen razgled kvarijo le avtomobili. Ja, kakšen teden mobilnosti bi lahko uvedli že v hribih, ne samo dolini. Pač, stvari res niso več kakršne so bile. Če rabiš žičkarja, se ti elekričar do koče pripelje s svojim navadnim caddijem. Ljudje zidajo zidove in sejejo angleško travco, gradijo saune in pijejo šampanec. Pristni kmetje v dolini skrbijo za pridelek in živali. Včasih smo res tovorili robo, danes smo pač komot. Cesta je in...

Smešno, vendar pri ginekologu. Moja generacija gnezdi in se množi. Tako sem danes med čakanjem na KT srečala bivšo sošolko iz osnovne šole, pa eno iz faxa, pa moja najboljša kolegica je nosečka, od fanta sestra in še kar nekaj znank. Sicer so nadvse simpatične, okrogle in enostavno drugačne. Ampak zanimivo se mi zdi, kako smo se cca 20 let nazaj gužvale v ambulanti dva hodnika nazaj, sedaj pa pri teti ginekologinji. Jaja odraščamo. Sama imam še toliko planov in se strinjam, da nikoli ni čas za biti noseč. Včasih se po kakem napornem treningu počutim kot da bom vsak čas bruhala, ko pa slišim še da sama zadeva rojevanja boli, me mine še toliko bolj. Takrat bi vzela dve anti baby tabletki. Podpiram mlade družine in mlade ljudi, ki z vrednotami na mestu razvijajo družine. In čez pol leta jih bom srečevala pri pediatru, v ambulanti dva hodnika nazaj. Sama sem svojega otroškega zdravnika imela do letos, ko sem se zaposlila. Slovo od pediatra je težko :D Enake težave imam z okulisti...

ko bi lahko le, bi bila počela natanko tole....bđiz.

Lani je bilo prvič. Kenijci me niso prehiteli za en krog, končala sem pod 2h in zakoličila zadan cilj 21 km. Kaj je letos novega? Od začetka sezone imam z nabiranjem kmjev probleme. Me je dajala sapa, mi ni ugajala vročina, prehitr dvig pritiska, zmanjka motivacije in preusmeritev v druge aktivnosti. Telo mi je enostavno sporočilo, da rabim predah. Nisem se počutila dobro, še huje, večkrat sem po tekmi bila bleda in samo še za v posteljo. Sedaj sem se odločila, da se spet priključim triatloncem. Temperature so spet v mojem stilu in motivacija je nazaj. Treningi so boljši kot lani. Ne pretiravam in skušam imeti svoj ritem, kar je v skupini kar težko, ker vedno nekdo pobegne. Vendar ko poznaš svoje telo, ko najdeš ritem, takrat si zmagal, takrat delaš sebi v prid. Vsak trening je trening za najpomembnejšo mišico - srce. Z nogami nisem imela nikoli problemov, le  s kisikom, kar je posledica slabe mišice. Sedaj, ko jo matram s klanci in intervali, postaja veliko močnejša in trening...

Ker je cilj fenomenalno lep. In kristali na koži govorijo Hu-Do. Foto: David Sakelšek, Sleme