Jakob nad Preddvoru

Sva šla po drugo uradno štampiljko. Počasi jih nabirava v najino kvazi planinsko knjižico. Lepo in precej toplo nedeljsko dopoldne. Prejšnji teden sva bila na Pokljuki, vendar je tudi tam mrgolelo ljudi, vse od tistih krasno lepih do upokojencev in najmlajših. Preveč za moj okus, ker narava izgine in ostane le hrup ljudi. No tokrat je po avtomobilih sodeča, kazalo na podobno situacijo, vendar sva večino poti prehodila sama z Ziggijem. Mala bela kepa je skakala po poti kot za stavo, ni ovir za maltežane. Lana počiva doma. Včeraj sva bile pri veterinarju, ker ima trdo blazinico, vendar starost terja svoj davek. Počasi sem se že sprijaznila, da bo uživala starost z ležanjem v košari, počitkom pod pisalno mizo in kontrolnim nadzorom domačega terena. Pot na Jakoba je prijetna, sicer se zdi strma, vendar gre lepo navzgor. Markacije so urejene in na vrhu čaka koča s pehtranovo potico. Se splača. Prijetno za par urni pobeg. Pot je bila suha kot poper. Sledi o zimi nikjer. Danes so se na poti v službo prikazale snežinke, vendar hitro izginile. Le kaj bo s to zimo, snežink ni in ni. No takoj ob priliki pa v nov hrib, hopa.