Majski dopust

Smo začeli rahlo slabo, ker smo potem cel teden in še vedno veslamo.


Ampak nič ne de, smo pač ubrali plan B, ki je obsegal veliko nenapornega druženja, počitka, branjka knjig, reševanja križank, pogovorov ter zbijanje šal na račun ranjenca. Urgenca ni zabavna, čakanje toliko manj, najslabši pa je občutek nemoči, ker ne veš kako bi vso situacijo oljašal, pa ne gre, ker rana rabi svoj čas celjenja in če ti manjka pol prsta ti ostane le pozitiva in noga v luft.



Ranjenca je potrebno dobro hraniti, saj se tako tkivo hitreje celi pa tudi duša ne trpi preveč. Je pa cela znanost kako pojesti vse tablete, da želodec ne popizdi. Probiotiki so zakon!



Dober razgled za razmišljanje o rešitvah križank, kako čimprej pozdraviti prst ter nadaljnih planih. Mir in odmik od ropota. Od daleč zgleda idilično, ko pa si zraven obale v Porotorožu pa te mine še zadnja volja do tega da bi bil del te neumnosti, ki se ji pravi "razkazovanje razkošja". 


Ker pa moramo tudi negovalke biti v dobri formi, se je ranjenc prelevil v trenerja in rezultati bodo vidni že ta vikend na teku trojk. Dopust je hitro minil...malo piknikov, veliko mira, preveč bolnic in prevez, ampak ogromno dobre volje. Kolo in raziskovanja pa pridejo na vrsto ko se rana poceli in ravnožetje s treh vrne na dve nogi. Aloha!

Comments

Popular posts from this blog

Sankaška reportaža