Creative Wanderlust

V Loki se dobro je :D chrunchy!

Rezanci z rukolo in puranom... Solata s piščancem v izredno dobri marinadi...sredozemsko... Brbončice so bile hvaležne, trebušček tudi:)

Pa smo šli na morje. Smrkavega nosa in bolečega grla. Sovražim klimo, bi rekel najbolj mrkogled smrkec. Cilj je bil početi nič. In počeli smo nič razen dobre hrane in obilo fajn druženja. Stran od turizma, v primorski vasici s pogledom na košček slovenskega morja. Rakci na buzari, ribe na žaru z rožmarinom, mir, črički, kava v lokalni oštariji in družba. Hej ti, to je to. Pavza vikend, pobeg iz džungle v stadij normalnega bioritma. Ure smo pustili doma. Prav tako utripajoče računalnike, televizije in sodoben način življena. Šalce z modrimi pikami, umivalnik na prostem in spanje v prikolici. Back to basic, cuz a lot more, you don`t really need.

Po predpisu menjave očal sem se odločila, da jih pač menjam in obdržim stare za rezervo. Mukotrpno iskanje po optikah. Brezvezno iskanje. Najboljše izkušnje sem do sedaj ima v optiki v Radomljah. Prijazna mala optika z vrhunsko ponudbo in ustrežljivo storitvijo. Za test sem šla tudi v Clarusa, vendar me glede na velikost celotne trgovine niso prepričali. Ne nosim prade ne diorja ne podobnih kvazi znamk. No v moji optiki sem nato našla ene fajn okvirje, naročila najdražja stekla na svetu in hkrati dobila še povrnjen denar tudi za leče, ki ga nisem nikoli in nikjer drugje. Kar le še potrdi moje prepričanje, da masovno in veliko ne bo nikoli dovolj prijazno in ustrežljivo kot malo in fleksibilno.

Že od malih nog sem koristnik pripomočkov za vid. Nadeli so mi jih še pred osnovno šolo, s srednjo sem presedlala na kombinacijo z lečami, sedaj pa pregledujem možnosti za operacijo vida. Slednja je zame kot odrešitev. Zbuditi se z jasnim pogledom, brez tapkanja po nočni omarci kje so očala in brez nočnih bušk po kolenih. Žal sem eden izmed slepcev z visoko dioptrijo. Okulist je zame huje kot zobozdravnik. Vsako poslabšanje je precej boleče. Recimo, da nisi dovolj elastičen, pač to natreniraš. Če te boli noga, delaš na okrevanju. Če pa si slep in je to enako kot bi bil invaliden, pa nimaš kaj. Lahko malo manj bulim v računalnik, kar delam že sedaj, ali pa delam posebne vaje za telovadbo oči, ampak verjetno ne bo nikoli dovolj dobro. Posledično moram vsake nekaj let podaljševati vozniško. Kar je čisti nesmisel, če sem tako ali tako vsaj enkrat na leto pri okulisti. Kaj pa tisti, ki imajo doživljensko? Njim se vid ne slabša? To prinese tudi kar nekaj stroškov. Tako za stekla očal, ok...

Finale Ligure

Po potici in jajcih je čas za rekrejšen. Nafilava avto s camping in bike opremo, kolesa na streho, ujameva par ur spanca ter se podava na pot. Cca 700 km, ali 7 do 8 ur vožnje. Vse ok, brez garmina, dovolj je le cestni atlas Europe, old skul. Brez problema sva našla pot, na zadnjem postanku pa sva prejela še klic od kolega, ki pa je že bil v Finalu. Par napotkov in hitro proti cilju. Brez problema najdeva ustrezen camp, nakar ugotoviva, da tam že bivikira gruča 30 slovencev. Zakon. Našla svoj prostor pod soncem. Zatem je sledil ogled mesta na kolesih. Krasno malo mestece ob morju, kjer pa sva kasneje ugotovila, da je le krinka, saj se vse dogaja v hribih. Okoli 1000m višincev. Po srečnem naključju sva dobila dan shuttlanja. Noro dobro. Toliko freerajda v enem dnevu. Sama brez bajkerske kondicije, sem na koncu bila ožeta kot cuna, polna bojnih ran po nogah in modric po celem telesu. Nekako kot če pošlješ kuglo po fliperju, bam bam bam, vse točke do podna. Če seštejem modrice sem res pr...

Pa greva. Najprej seznam, potem črtanje. Na koncu se nabere kaj nekaj robe in idej. Mali avtoček, dva velika kolesa in kup robe je rezultat dveh outdoors freakov. Gam pa greva? Greva se free rajdad v italjansko mestece Finale Ligure. Potke z razgledom na morje, kar pomeni dnevno bajkanje in večerno sedenje na obali s pivom v roki. How fun is that?? Upam, da se nama izpolni vse pričakovano, čeprav pričakujeva pravzaprav ne veliko, le dobro rajdanje in srečno potovanje. Vse ostalo je le pika na i. Dobro vreme bodi z nama:) Aloha!

Gužva v Adidas outletu, standard. Velikonočni center, obvezno. Nakupi, itak.

Ne, ne govorim o novi zobni pasti, temveč o spomladanskem nakupu leta. Full face bike čelada. Nikoli si nisem predstavljala tega nakupa, vendar za varno vožnjo s kolesom po hribu navzdol je to must. Mimogrede se lahko skantaš, tudi brez hitrosti. Torej to je to, sedaj pa na kolo, fjuuuu.

Naša rekreativna triatlonska odprava v Medulina je danes dokumentirana v prilogi Dnevnika - Triatlon. Zvezde ni kej:) Pretekli vikend sva kolesarila po slovenski obali. Vijuganje med množico lepih turistov, spoznavanje trendov kot lepo je imeti francoskega buldoga/mopsa/drugega mahnega pasemskega kužota ali pomembno je biti spedenan po zadnjem kozmotu in našponan za na plažo. No še vedno so mi všeč tisti posebneži, ki se pojavijo pred sezono. Ati v spedotkah in mame v modrcih na skalah. No po odcepu od množice je sledilo nekaj vzponov in nesrečnih spustov ter vlačenje kolesa po skalah, ker pač je ta spust bil predolg in nea grem več v hrib. No po 4 urah bicikla pa je sledila ena fajn pica in malo druženja potem pa samo še spanec. Ta vikend pa spet pade kašna avanturca, itq.:P

Sredi tedna hitra odločitev o preživljaju vikenda na morju v Medulinu v okviru kluba Trisport. Skupaj 13 nadobudnežev in Miro Kregar. Plavanje, tek in koli. Tri dni triatlonskega življenja. Trije dnevi podrejeni športu. Odlično za začetek sezone. Snemanje treningov in več kot dobrodošla videoanaliza, ki bo pomagala odpraviti tehnične pomanjkljivosti. Predvsem mi je bilo všeč to, da si lahko treninge prilagajal sebi. Torej sem sama dala poudarek na tek, plavanje na stran in kolo v meje prvih treningov. Ostali čas je bilo zabavno druženje, uživanje na sončku in predajanje morski klimi. Morje ima cca 16 stopinj, vendar je kristalne barve. Napram high season terminu, je sedaj dol majka. In ne to ni gnil Portorož, ampak Istra in laganini prebujanje v pomlad.

Sečovlje in Strunjan...sončno, malček vetrovno, tekaško in nasmejano. Tekaško vzdušje nikoli ne razočara. Trening tekma je uspela...kondicijo pa bo potrebno še nadgraditi. V cilju se nas je nabrala čedna skupinica tekmovalcev in navijačev, ki smo potem solili vsi po svoje. Za srečo pa je potrebno vržti sol z levo roko čez desno ramo. Ne čez obe. In ne sosedu v oči. Lepo:)

Recept za odličen vikend: Vzameš delavno kratek petek ali prosiš šefa za hiter odhod iz službe. Potrebuješ nasmeh in ščepec dobrega vremena. Nasmeh se dobi instant, vreme je odvisno od možiclja tam zgoraj. Nato je na vrsti gurmanski sendvič za zagon vikenda. Hitro pakiranje, metanje športnih rekvizitov v avto, hitenje po stopnicah, zato da se na koncu vprašaš čemu? Ne mudi se nikamor. Nadaljuješ izy laganini. Na razvoj dogodkov lahko vplivaš le z odločitvijo, ki je v trenutku najboljša. Sedenje na soncu ob pivu in dobri družbi dokler ne zmanjka sonca. Svetovni pokal ob štartni hišici, Vitranc. Petkova družba ob skreblu sprazni en viski, mislim liter viskija. besede so ostale po SSKJu. Meter borovničk ob familjarski smučarski tekmi. Torej je bistvo: Delaj to kar srček veleva pa bo, kar se da odlično! Jupi:)

Pony adventure race 2010

Ostal le umazan prtiček...ena juhca, dve solatki, ena porcija mesa, dovolj za dva, ploščo za 2 jejo 4je, precej velike porcije. Izredno dobra kmečka gostilna, vedno nabito polna, vedno! Aja po dunajcu še mešani štrukli, zmaga! Refošk za gušt in kri. Pridemo še, najprej počakat na vrsto potem pa pojedina. V nedeljo smo v Ančki (Šenčur) prav tako spobali kmečko pojedino. Slik ni, ker smo bili preveč lačni in zatopljeni v zaključevanje vikenda. Dobra hrana paše! Važno je da se le kalorije skuri...kakorkoli že, obstaja več načinov. Choose yours:)

Sobotno dopoldansko dejstvo - treba se je naspat. Sobotni dopoldanski cilj - priti do Kranjske gore in optimizirati sončne žarke. Prišli smo še pred 12, brez odvečnih komplikacij ter zasedli apartmaju najbližjo sončno lokacijo, sosedov vrt. Avto parkiran, lahko se odpre pivo, dva, tri. Nismo se pustili motiti, ura ni naš gospodar. Ni! Vse dokler ni treba še pravočasno opraviti vlogo navijača, zadovoljit fizološke potrebe in vse skupaj speljati brez hitenja. Sobotno popoldne in večer sta minila na snegu in mrzlem zraku. Navijali smo za Damjano, Blaža in sivega strica Franca na Hit pokalu, skakali na BFM, torej pustno rajanje. Vse dokler ni na oder prišla predpotopna skupina Snap, ni zime za ljudi iz LA-ja. No takrat sva midva odpeketala pod kovter, pametno poldi. Sredi noči pa budilka. Kaj,kaj, služba, ponedeljek, a ni nedelja. Ja je, vendar je Jani odšel na heliboarding s Stola. Prava dogodivščina, ki jo je treba doživeti. Še čakam dokumentarec. Mi lenobni smo se prebudili z živ žavom ...