Slep ku krt

Že od malih nog sem koristnik pripomočkov za vid. Nadeli so mi jih še pred osnovno šolo, s srednjo sem presedlala na kombinacijo z lečami, sedaj pa pregledujem možnosti za operacijo vida. Slednja je zame kot odrešitev. Zbuditi se z jasnim pogledom, brez tapkanja po nočni omarci kje so očala in brez nočnih bušk po kolenih. Žal sem eden izmed slepcev z visoko dioptrijo. Okulist je zame huje kot zobozdravnik. Vsako poslabšanje je precej boleče. Recimo, da nisi dovolj elastičen, pač to natreniraš. Če te boli noga, delaš na okrevanju. Če pa si slep in je to enako kot bi bil invaliden, pa nimaš kaj. Lahko malo manj bulim v računalnik, kar delam že sedaj, ali pa delam posebne vaje za telovadbo oči, ampak verjetno ne bo nikoli dovolj dobro. Posledično moram vsake nekaj let podaljševati vozniško. Kar je čisti nesmisel, če sem tako ali tako vsaj enkrat na leto pri okulisti. Kaj pa tisti, ki imajo doživljensko? Njim se vid ne slabša? To prinese tudi kar nekaj stroškov. Tako za stekla očal, okvirje, kot tudi leče. Ne skakati na glavo, izogibati se udarcem v glavo, carski rez pri porodu, ne vozit velikih letal. V bistvu, če vidiš, se ne zavedaš pomena vida. Priznam, da zavidam vsem z 0 dioptrije. Nihče v družini nima tako drastične kot jaz. Zdravo oko, lepa notranjost, a slepa kot kura. Večina jih zaradi leč ne ve, da nosim očala. Ampak vekomaj jih pa tudi ne bom nosila. Mogoče bodo nekoč izdelali super tanka stekla in noben ne bo več opazil. Lahko so tudi nevidna. Čeprav pomirjena s svojo hibo, me po zdravnikovih obiskih vrže s tira. Vidim, slabo, ampak toliko bolje tipam.